Kislo morje

Castello Aragonese je otoček 27 kilometrov zahodno od Neaplja, ki se kot stolp dviga iz Tirenskega morja. Nanj se pride po dolgem, ozkem kamnitem mostu, ki ga povezuje z nekoliko večjim otokom Ischia. Turisti, ki obiščejo Castello Aragonese, si pridejo ogledat, kakšno je bilo življenje nekoč. Povzpnejo se – če želijo, kar z dvigalom – na mogočen grad, v katerem so razstavljene srednjeveške mučilne naprave. Znanstveniki, ki obiščejo otok, pa si prihajajo ogledovat, kakšno bo življenje v prihodnosti. Zaradi posebnega geološkega pojava na tem območju morje okoli otoka Castello Aragonese ponazarja razmere, kakršne bodo vladale v morjih po letu 2050. CO2, ki se v mehurčkih dviga iz fumarol na morskem dnu, se raztaplja v morski vodi, pri čemer nastaja ogljikova kislina. To je razmeroma šibka kislina, ki jo ljudje vsakodnevno uživamo z gaziranimi pijačami. A pri večjih koncentracijah te kisline morska voda lahko postane jedka. “Zelo visokih koncentracij CO2 ne prenese skoraj noben organizem,” pojasnjuje Jason Hall-Spencer, morski biolog z Britanske univerze v Plymouthu. V morju pri otoku Castello Aragonese v naravi poteka proces, kakršen se v svetovnem obsegu odvija po nenaravni poti: kislost svetovnih morij se postopno povečuje, ker absorbirajo vse več ogljikovega dioksida, ki prihaja iz izpušnih cevi in dimnikov. Hall-Spencer preučuje morje okrog otoka že osem let. Skrbno meri lastnosti vode ter spremlja stanje rib, koral in mehkužcev, ki tam živijo in se (v nekaterih primerih) raztapljajo. Hladnega zimskega dne sta me Hall-Spencer in Maria Cristina Buia, znanstvenica iz italijanske Zoološke postaje Antona Dohrna, povabila, naj skupaj z njima zaplavam v tamkajšnjem morju in si od blizu ogledam posledice zakisovanja. Čoln smo zasidrali približno 45 metrov od južne obale otoka Castello Aragonese. Nekatere posledice smo lahko opazili, še preden smo se sploh spustili v vodo. Gruče rakov vitičnjakov so oblikovale belkast pas na vznožju sten otoka, ob katere butajo valovi. “Raki vitičnjaki so res trdoživi,” je pripomnil Hall-Spencer. A kjer je bila voda najbolj zakisana, jih ni bilo.