V 176 dneh okrog Aljaske

Andrewa Skurko je preplavilo malodušje in to je bil čisto nov občutek. Ta 29-letni pustolovec je od leta 2002 prehodil že več kot 40.000 kilometrov in postal eden najbolj zagnanih in najhitrejših pohodnikov na svetu. A zdaj, ko je sedel pred pošto v majhni vasici Slana na Aljaski in odpiral pakete z novimi zalogami – polne vsega, od pohodnih palic, s katerimi bo nadomestil smučarske, pa do natančno odmerjenih suhih testenin, krompirjevih rezin in pazljivo stehtanih bonbonov M&M’s, skupaj z zemljevidi, označenimi s podatki in napotki, ki jih je zbiral in primerjal mesece prej – se je na vso moč trudil, da bi spet zbral voljo. Bilo je maja in za njim je bilo manj kot tretjino 7530 kilometrov dolge krožne ture po Aljaski peš, s čolnom in na smučeh. Čakali so ga še meseci poti, zato si ni smel dovoliti, da bi mu vzelo pogum. Težava je bil gnil sneg – zaskorjeni kosi, ki niso zdržali teže smučarja. V Aljaškem gorovju se je trudil na vso moč, globoko se mu je ugrezalo. Skušal je zlesti više. Morda bo spomladanski sneg više gori bolj mrzel in čvrstejši. Ni bil. Zato je pešačil. Enkrat je skoraj ves dan “zapikoval noge v sneg”, ob vsakem koraku se je pogreznil do kolen in se smukal skozi gosto vrbje in jelševje. Preden se je zmračilo, je zmogel borih 19 kilometrov. To niso njegove razdalje. Ko je leta 2007 obhodil ameriški zahod po 11.064 kilometrov dolgi krožni poti, je v povprečju premeril 53 kilometrov na dan. Dve leti prej je prehodil 12.517 kilometrov dolgo pot od atlantske obale v Québecu do tihomorske obale v Washingtonu po tako imenovani “trasi od morja do morja”. Čeprav so k njegovim junaštvom pomembno prispevale telesne zmožnosti in čvrsta volja, je v ultrapohodniških krogih postal legenda zaradi svoje pripravljenosti, natančnega obvladovanja vsakega kilometra, slehernega trenutka.