Drzna dela pod Alpami

Ko je valižanski kronist Adam iz Uska z vozom na volovsko vprego leta 1402 potoval v Rim, ga je bilo pri prečkanju divjega in odročnega švicarskega prelaza Sankt Gottharda tako strah, da je prosil svoje vodnike, naj mu zavežejo oči in mu tako prihranijo pogled na vrtoglave strmine. Ni bil prvi, ki si je želel tod potovati kako drugače. Alpe so bile tisočletja velika prometna ovira za potovanje in trgovanje po Evropi. Prečkanje Alp je bilo dolgotrajno in pogosto tudi nevarno potovanje, zagotovo pa je pomenilo mukotrpno hojo navkreber. A ne bo več dolgo tako. Že devet let se armada delavcev globoko v podzemlju prebija skozi trdo granitno jedro mogočnega Gottharda in gradi najdaljši in najgloblji železniški predor. Oktobra lani so se delavci, ki so vrtali proti severu iz italijansko govorečega kantona Ticino, srečali s kolegi, ki so vrtali proti jugu iz nemško govorečega kantona Sedrun. Ena od dveh cevi predora je bila prebita. Zgodovinski trenutek srečanja obeh ekip so predvajali na švicarski televiziji in drugod po Evropi. Predvidoma aprila bodo prebili še drugo cev. Gotthardski predor bo s 57 kilometri dolžine zlahka pometel s konkurenco. Daljši bo od 50-kilometrskega predora pod Rokavskim prelivom, ki povezuje Anglijo in Francijo, ter tudi od dosedanjega nosilca rekorda, japonskega 54-kilometrskega predora Seikan. Tudi v gradbeniškem inženirstvu je predor nekaj edinstvenega. Medtem ko sta najtesnejša tekmeca speljana pod razmeroma plitvim morjem, je Gotthardski predor izvrtan skozi mogočen in močno naguban gorski masiv s kompleksno geološko zgradbo. Še nikoli ni nihče vrtal tako globoko pod gorami in z gradnjo predora dosegel tolikšnega učinka.