Skrb za Sredozemsko morje

Mare nostrum (‘naše morje’) je zelo staro. Na njegovih vzhodnih obalah so Feničani gradili ladje, s katerimi so lahko jadrali po odprtem morju in raziskovali neznane obale. Grki so mu rekli “morje sredi sveta”, Rimljani “naše morje”, Arabci pa “vmesno morje”. Obdajajo ga tri celine,njegova obalna črta (v podatku so upoštevani tudi otoki) je dolga 46.000 kilometrov in ob njegovih obalah danes živi skoraj 130 milijonov ljudi oziroma približno 500 milijonov, če upoštevamo število vseh prebivalcev sredozemskih držav. Sredo zemlje, ki mu pogosto pravimo zibelka civilizacije, je bilo tisočletja in je še vedno ključnega pomena za način življenja prebivalstva v deželah ob njegovi obali. Milijoni ljudi se preživljajo z naravnimi viri, ki jih črpajo iz njega, vendar je danes zaradi rasti prebivalstva in gospodarskega razvoja v obalnih državah že zelo izčrpano. Ta trditev ni nova; prav nasprotno. Že leta in leta znanstveniki svarijo pred čezmernim izkoriščanjem naravnih virov in obremenjevanjem ekosistemov v Sredozemlju. Pred pol stoletja je kapitan Jacques-Yves Cousteau, sloviti francoski oceanograf, raziskovalec, izumitelj in vrhunski potapljač, že bíl plat zvona. Po letih potapljanja v vodah, od katerih je bil povsem prevzet, je začel zaznavati resne okoljske težave, zato se je odločno zavzel za politiko ohranjanja narave. Oceanografska ladja Alcyone (poveljniška ladja Cousteaujevega društva po letu 1990, ko se je v nesreči potopila ladja Calypso) je lani poleti izplula iz marsejskega pristanišča, da bi počastila stoto obletnico Cousteaujevega rojstva; znova naj bi obiskala nekatere kraje v Sredozemlju, v katerih je ta mož številnih talentov leta 1946 posnel nekaj izjemnih podvodnih filmov.