Novo življenje v razbitinah

Bojna ladja General Hoyt S. Vandenberg, nekoč opremljena za sledenje izstrelkov,
je potrebovala le nekaj več kot dve minuti, da se je potopila na dno oceana. Jasnega majskega dne leta 2009 je 11 kilometrov od Key Westa na Floridi odjeknila vrsta votlih eksplozij v ladijskem trupu, v katerem so globoko pod morsko gladino na 46 mestih namestili eksploziv. Vetrič je prinesel oster vonj po smodniku in z morja se je začel dvigati oblak črnega dima, vendar se je prvi trenutek zdelo, kot da eksplozija ladji sploh ni prišla do živega. Še kar naprej se je pozibavala na vodi, 159 metrov dolga rjaveča odslužena črepinja z dvema neuporabnima radarskima krožnikoma, ki sta se dvigala nad gladino oceana. Medtem ko so nad ladjo krožili helikopterji in jo je iz varnostne razdalje opazovalo na tisoče radovednežev na čolnih, se je v popolnoma vodoravnem položaju počasi pogrezala v Atlantik. Čisto na koncu je premec vendarle potonil, za krmo, ki se je dvignila iz vode, pa ni ostalo drugega kot brbotajoča sled razpenjene vode. “Že to popoldne bodo ribe zasedle razbitino,” je zatrdil Joe Weatherby, vodja zahtevnega projekta potopitve ladje Vandenberg, ki naj bi se sčasoma preobrazila v umetni greben, vabo za potapljače in ribiče iz Key Westa. Vandenberg seveda ni prva ladja, ki so jo namerno potopili, da bi ustvarili umetni podvodni greben. V vodah pred obalo otočja Florida Keys so svoj zadnji dom našli tudi čolna ameriške obalne straže Duane in Bibb ter desantna ladja Spiegel Grove ameriške mornarice, v morju pred Pensacolo pa leži na peščenem dnu kakih 30 kilometrov od obale celotna ameriška letalonosilka Oriskany – največja ladja na svetu, ki so jo potopili, da bi naredili umetni podvodni greben. Na desetine tovornih ladij iz druge svetovne vojne (t. i. liberty ships) so potopili, oziroma če uporabimo žargonski izraz, razporedili vzdolž obale Mehiškega zaliva ter atlantske in pacifiške obale ZDA.