Število prebivalcev: 7 milijard

Nekega dne jeseni 1677 v Delftu je Antoni van Leeuwenhoek, trgovec z blagom, ki naj bi bil dolgolasi model za dve sliki Johannesa Vermeera – Astronoma in Geografa – na hitro vstal od tistega, kar sta počela z ženo, in odhitel k delovni mizi. Blago je bilo njegov posel, mikroskopiranje pa strast. S prvo ženo sta že imela pet otrok (čeprav so štirje še v otroštvu umrli), tako da mu ni šlo po glavi očetovstvo. “Preden je minilo šest utripov srca”, kot je pozneje pisal Kraljevemu društvu v London, je že skozi drobno povečevalno steklo opazoval svoj gineči vzorec. Leča, nič večja od drobne kapljice, je stokrat povečala predmete. Sam jo je izdelal; nihče ni imel tako zmogljive. Učenjaki v Londonu so se še vedno trudili preveriti njegovo prejšnjo trditev, da v eni sami kaplji jezerske vode in celo v francoskem vinu živi na milijone še nikoli videnih “animalkulov”. Zdaj je imel sporočiti nekaj še bolj kočljivega: tudi v človeškem semenu so animalkuli. “Včasih več kot tisoč,” je zapisal, “v količini snovi, veliki kot zrno peska.” Kot draguljar si je pritiskal steklo k očesu in opazoval svoje animalkule, kako plavajo naokrog, zamahujoč z dolgimi repi. Kar predstavljaš si, kako se je skozi zasvinčena okna na obraz, pogreznjen v misli, sipala svetloba kot na Vermeerovih slikah. Prav zasmili se ti žena. Leeuwenhoeka je potem kar malo obsedlo. Čeprav mu je drobno kukalo omogočilo privilegiran vstop v dotlej še nikoli videni mikrokozmos, je za opazovanje spermatozoj (semenčic), kot jim pravimo danes, porabil silno veliko časa. Precej nenavadno, a prav mlečje, ki ga je nekega dne iztisnil iz polenovke, ga je navdihnilo, da je tako rekoč mimogrede ocenil, koliko ljudi bi utegnilo živeti na svetu.