V osrčju Rimske ceste

Težko je biti skromen, če živiš v naši Galaksiji. Je veliko večja, svetlejša in masivnejša od večine drugih. Od enega do drugega roba njenega zvezdnega diska, ki je viden s prostim očesom ali teleskopom, je kar 120.000 svetlobnih let. Obkroža ga še en disk, ki je sestavljen v glavnem iz plinastega vodika in ga lahko opazimo z radijskimi teleskopi. In vse to, kar vidimo s teleskopi, je pogreznjeno v orjaški halo temne snovi, ki je ne vidimo, saj ne oddaja nobene svetlobe. Po masi močno prekaša stotine milijard zvezd Rimske ceste in daje naši Galaksiji skupno maso med dva in tri tisoč milijard mas Sonca. Res, naša Galaksija je tako ogromna, da kakšen ducat manjših galaksij kroži okrog nje kot kakšne lune okrog orjaškega planeta. Ker je tako prostrana, se tudi lahko pobaha z najmanj enim planetom z inteligentnim v še večji sosednji Andromedini galaksiji je namreč veliko možnosti, da nastanejo in se ohranijo bogate zaloge železa, kisika, silicija, magnezija in drugih elementov, ki so težji od helija. Ti elementi nastajajo v sredicah številnih zvezd in so temeljni gradniki kamnitih planetov. Temelj so tudi za nastanek življenja: pomislimo samo na kisik, ki ga dihamo, na kalcij v naših kosteh, železo v naši krvi. Ko eksplodira zvezda iz manjše galaksije, se za nastanek življenja potrebne snovi z veliko hitrostjo razpršijo na vse strani in se kmalu izgubijo v vesolje. V naši galaksiji pa se ti elementi ujamejo v medzvezdne pline in prah in ostanejo ujeti v močnem gravitacijskem polju. Njihova hitrost se zmanjša in lahko obogatijo oblake plinov in prahu, iz katerih se rojevajo nove generacije zvezd in planetov. Nekaj takega se je dogajalo pred 4,6 milijarde leti, ko so se iz sedaj že izginule medzvezdne meglice rodili Sonce in planeti.