Iskanje kralja Davida

Okroglolična ženska, vsa omotana pred jesenskim mrazom, sedi na klopi v starem delu Jeruzalema in žveči jabolko, medtem ko preučuje poslopje, ki ji je prineslo tako slavo kot zlovoljo. V resnici sploh ni videti kot hiša samo nekaj nizkih kamnitih zidov, ki slonijo ob starodavnem terasastem 20 metrov visokem podpornem zidu. A ker je ženska arheologinja in ker je to njeno odkritje, njene oči nemara vidijo, kar druge ne. Vidi umeščenost poslopja, na strmem severnem pobočju starodavnega mesta, ki gleda na jeruzalemsko Cedronsko dolino, in si predstavlja idealno vzvišeno lego za razgledovanje po kraljestvu. Predstavlja si feničanske tesarje in kamnoseke, ki so ga postavili v desetem stoletju pr. n. š. Predstavlja si tudi Babilonce, ki so ga štiri stoletja pozneje razdejali. Predvsem pa si predstavlja moža, za katerega verjame, da je gradnjo naročil in živel v njej. Ime mu je bilo David. To, je razodela svetu, je najverjetneje poslopje, opisano v drugi Samuelovi knjigi: “Tirski kralj Hirám je poslal sle k Davidu in cedrovino, tesarje in kamnoseke in so Davidu sezidali hišo. David je spoznal, da ga je GOSPOD potrdil za kralja čez Izraela, ker je bilo njegovo kraljestvo tako povišano zaradi njegovega ljudstva Izraela.” Ženski je ime Eilat Mazar. Ko takole žveči in strmi, je poosebljena podoba miru – dokler se ne prikaže turistični vodnik. Je mlad Izraelec v spremstvu nekaj turistov, ki se zberejo pred klopjo, da vidijo poslopje. V trenutku, ko odpre usta, Mazarjeva ve, kaj bo sledilo. Turistični vodnik je njen nekdanji študent arheologije. Slišala je, da vodi turiste na ta kraj in jih poučuje, da to NI Davidova palača in da je vse arheološko delo v Davidovem mestu po svoje način, kako bi radi izraelski desničarji razširili ozemeljske zahteve in pregnali s tega kraja Palestince.