Sudanske črede

Ne dolgo tega sta v Jubi, v starem poslopju iz kolonialnih časov z razpokanimi zidovi in muhasto električno napeljavo, dva nekdanja vojaka –generalpolkovnik Fraser Tong in generalmajor Philip Chol Majak – razlagala stanje. “Organizirane tolpe, morda 50 mož, vdirajo na konjskih hrbtih,” je dejal Tong. “Na muho jemljejo slone in večje kopitarje. Nasušijo meso in poberejo slonovino ter oboje odpeljejo s kamelami.” Tong je podsekretar za prosto živeče živali v napol avtonomnem južnem Sudanu, in ima sedež v prestolnici Juba. Majak je višji uslužbenec, terenski poveljujoči za prosto živeče živali, katerega vojaška enota je med zadnjo državljansko vojno, ki se je začela leta 1983, slovela po sestreljevanju migov z minami, ki so jih izstreljevali z ram. Spopadi so se pred petimi leti končali s premirjem, zdaj pa Majak bojuje novo vojno. “Moramo zaščititi te živali,” je rekel. Iz njegovega glasu veje nuja. On in drugi južni Sudanci so globoko navezani na svoje živali. Navezanost je globlja, kot bi lahko razumeli ljudje drugod, saj so tuji plenilci dolge rodove nabirali tod dvoje: sužnje in slonovino. Ljudje in sloni so postali povezani, skoraj soznačni, skupaj so jih zajemali in odvažali z ladjami. Med državljansko vojno se je vez okrepila. Ko je raznašalo bombe in protipehotne mine, so se ljudje, ki niso pobegnili v okoliške dežele, poskrili po savani. Enako sloni in druge seleče se živali; nekatere so padle pod streli lovcev, mnoge pa so se izognile streljanju, tako da so si našle zatočišče na  težko dostopnih krajih. V zavesti južnih Sudancev so postale z domov pregnane sožrtve vojne. Živali, ki se ne selijo – kafrske bivole, kame, žirafe – pa so skoraj iztrebili. Vojaki so lovili in jedli živali, a so tudi upoštevali pravila: niso streljali samcev in trudili so se izogibati temu, da bi katerokoli vrsto z lovom docela pokončali. Vojna se je vlekla. Ko se je končala, nihče ni vedel, koliko živali je še ostalo ali se bo vrnilo.