Izginuli avstralski orjaki

Naracoortske jame boste našli v idilični južnoavstralski vinoradni pokrajini štiri ure vožnje iz Adelaide po samotnih cestah, ki peljejo tja k Južnemu oceanu, kot mu pravijo Avstralci. Na rdeči prsti, ki leži na poroznem apnencu kot plast sladkornega obliva, uspeva trta. To je očarljiva dežela, a zna biti zahrbtna. Tla so posejana z luknjami, tako imenovanimi jamskimi pastmi, od katerih številne niso nič večje od čajnih mizic. Globoke so. Odpirajo se v najtemnejša brezna. Pogoltnile so že marsikaterega kenguruja, ko je skakljal skozi noč. Nekega dne leta 1969 je prišel v Naracoorte še neizkušen iskalec fosilov po imenu Rod Wells, da bi raziskal takratno Viktorijino jamo. To je bila že stara turistična zanimivost, s stopnicami in ograjami in električno razsvetljavo. Toda Wells se je s pol ducata kolegi podal še globlje od dela za turiste in se prebijal po temnih, ozkih hodnikih. Ko so začutili zgovoren piš, ki je vel od kupa nesprijetega grušča, so vedeli, da je na drugi strani dvorana. Wells in še eden sta se splazila v velikansko sobano. Prostrana tla iz rdeče ilovice so bila nastlana s čudnimi predmeti. Trenutek je trajalo, preden je Wells doumel, v kaj zreta. V kosti, kupe kosti. Številne žrtve, ki so se ujele v jamsko past. Viktorijina jama s fosili, kot se zdaj imenuje, je skladišče kosti nekako 45.000 živali. Nekatere od najstarejših so pripadale bitjem, ki so bila veliko večja in bolj strašljiva od vseh, kar jih danes živi v Avstraliji. To je bila starodavna avstralska megafavna – orjaške živali, ki so se v pleistocenu klatile po celini.