Nova podoba Grenlandije

Z velike višine se zdi Grenlandija prostranstvo zaslepljujoče beline. Ko pa se helikopter spusti niže, je ponekod mogoče opaziti barve. Kilometre daleč se čez ledeni pokrov vlečejo pasovi modrikaste ledeniške vode. Bele planjave so prepredene z rekami in posejane z jezeri, na površini je videti številne razpoke.

Led ponekod ni ne bel ne moder, temveč rjavkast ali celo črn – tak je zaradi kriokonita. Ta fini drobir, ki je videti kakor blato, so prišli preučevat moji štirje sopotniki: fotograf James Balog v spremstvu pomočnika Adama LeWinterja in geofizik Marco Tedesco v spremstvu podiplomskega študenta Nicka Steinerja, oba s City Collegea v New Yorku.

Balog fotografira led – in odsotnost ledu. Leta 2006 je začel izvajati projekt Extreme Ice Survey (EIS), “da bi ohranil spomin na tisto, kar izginja,” pravi. Do zdaj je namestil več kot 35 kamer, zavarovanih pred vremenskimi vplivi, ki jih poganja energija iz sončnih celic. Kamere v enakomernih časovnih presledkih fotografirajo ledenike na Aljaski, v Montani, na Islandiji in Grenlandiji. Programirane so tako, da posnamejo od 4000 do 12.000 fotografij na leto. “So kot majhne nadomestne oči, ki za nas nenehno spremljajo, kaj se dogaja po svetu,” pravi Balog.

Tabor smo postavili na grenlandskem ledenem pokrovu 70 kilometrov od obalne vasi Ilulissat, kjer se zaradi taljenja zgornjih slojev ledenega pokrova razkriva tako imenovani modri led. Ta prastari led je tako zbit, da se je večina zračnih mehurčkov, ki sicer odbijajo svetlobo, zaradi česar je led videti mlečen oziroma bel, iz njega že iztisnila. Led z manj mehurčki vpija svetlobo rdečega dela barvnega spektra, modra svetloba pa se od njega odbija. Zaradi igre svetlobe je tudi modri led včasih videti bel, tako kot je bil ponekod okrog našega tabora.