Pot čaja in konj

Globoko v gorskem svetu zahodnega Sečuana sem se prebijal skozi goščavo bambusovega gozda in skušal najti legendarno pot. Še pred 60 leti, ko so v Aziji večinoma še potovali peš ali na jezdnih živalih, je bila pot čaja in konj glavna povezava med Kitajsko in Tibetom. Vendar nisem bil prepričan, da bom kaj našel. Nekaj dni prej sem srečal moža, ki je po poti nekdaj prenašal nečloveško težke tovore čaja; opozoril me je, da poti čaja in konj morda ni več, da so jo zabrisali čas, vreme in bujno rastje. Potem pa, ko sem z enim samim zamahom sekire podrl bambus, se je pred mano pojavila tlakovana, dober meter široka pot. Vila se je skozi gozd, zelena od vlažnega mahu in skoraj povsem zaraščena. Jamice v nekaterih kamnih, v katerih se je nabirala voda, so z okovanimi palicami v tisoč letih izdolbli stotisoči nosačev, ki so hodili po tej poti.

Tlakovana pot oziroma to, kar je od nje ostalo, se je po 15 metrih povzpela po nekaj porušenih stopnicah in spet izginila – leta monsunskih nalivov so opravila svoje. Hodil sem naprej in vstopil v ozek prehod, kjer so bile stene tako strme in spolzke, da sem se moral oprijemati dreves, če nisem hotel zgrmeti v potok, ki je globoko pod mano bučal med velikimi skalami. Upal sem, da bom nekako dosegel Maan Shan, visokogorski prelaz med krajema Ya’an in Kangding. Tisto noč sem taboril visoko nad potokom. Dež je neusmiljeno štropotal po šotoru. Zjutraj sem se prebil še 500 metrov naprej, preden sem se dokončno ustavil pred zidom neprehodne goščave. Sprijazniti sem se moral s tem, da – vsaj tam – poti čaja in konj ni več.