Majhna država, veliko rek

SLOVENIJA JE DRŽAVA REK. S prav velikimi rekami se sicer ne moremo hvaliti. Sava, ki je najdaljša, meri do hrvaške meje dobrih 200 kilometrov. A saj tudi država ni prav velika, če jo merimo po površini. Vseeno smo po količini rečne vode med bogatejšimi v Evropi. Vsaj nekaj, ko smo že po dolžini morske obale med zadnjimi. Še pred rojstvom naših prapradedov, tudi precej pred prvo železnico na naših tleh, ki je leta 1846 povezala Celje z Gradcem, so bile reke edine uporabne transportne poti za množični prevoz.

Plovba je potekala brez motorjev, kakopak, s hitrostjo rečnih tokov. Za pot nazaj so na bregovih med vegetacijo iztrebili steze, po katerih so “vlačugarji” ladje vleki, sprva na roke, pozneje z volički in s konji, do matičnega pristanišča. Delo je bilo celodnevno in vražje naporno, saj kljubovati toku reke, ki ne popusti niti za trenutek, ni mačji kašelj. Oblast se je dobro zavedala pomena takšnega trgovanja, zato je “vlačugarje” podkupovala s tem, da jih je oprostila vojaščine. Slovencem pa so se z rečnimi potmi široko odprla vrata daleč na vzhod. Po Savinji in Savi je tovor potoval do Zagreba in od tam naprej vse do Črnega morja. Dravski flosarji so les s Pohorja splavljali že v srednjem veku, v najplodnejšem obdobju tudi do Beograda. Ljubljanica, čeprav kratka, pa je tako ali tako zgodovinsko najbolj znana plovna reka. Po njej so Rimljani tovorili marmor iz podpeškega kamnoloma navzgor do Navporta (zdaj Vrhnika) in navzdol do Emone (zdaj Ljubljana).

Danes obilje rek izkoriščamo predvsem za pridobivanje energije. Z verigami hidroelektrarn pridobimo približno petino potrebne električne energije. Glede na to, da je Slovenija država rek, bi je lahko več. A z vidika vpliva na življenje vodotokov je tudi toliko preveč. Vsak jez pohabi tok, ki daje pokrajini živahnost, zmede vodne poti podtalnici, spremeni lokalno podnebje in dodobra preseje naravne vrste.

Organiziranega rečnega turizma, razen ribolova, skoraj nimamo. Malo je javnih plaž, malo imamo možnosti za to, da čas preživimo na reki, v plovilu. Veliko naših rek je hudourniških, so hitre, razgibane, z izrazito nestalno višino vode. Primernejše so za rekreacijsko čolnarjenje z okretnimi kajaki in kanuji kakor za okorne rečne ladje, ki prevažajo turiste, prav nič željne razburjenja. Še tisto malo prometa pozimi zamre. Ladjice na Ljubljanici, ki poleti vsak dan vozijo med Ljubljano in Podpečjo, so pozimi na privezih. Gladina Ljubljanice je takrat prepuščena vodnim pticam in posameznim plavajočim drevesom, ki se tu in tam vdajo vztrajnemu izpodjedanju od snega narasle reke.