Radovedni šimpanzi

Pred nekaj leti sta Dave Morgan in Crickette Sanz med postavljanjem tabora globoko v kongovskem deževnem gozdu zaslišala oddaljeno hrupno oglašanje skupine šimpanzjih samcev. Kriki so postajali vse glasnejši in očitno je bilo, da skupina hitro napreduje skozi drevesne krošnje. Spoznala sta, da so šimpanzi namenjeni naravnost proti taboru in da bodo prav kmalu nad njim. Potem pa, ko se je že zdelo, da je skupina oddaljena le še nekaj deset metrov, je v gozdu vse potihnilo. Minilo je nekaj sekund, preden sta Sanzova in Morgan zaslišala pridušen “hu” na drevesu skoraj naravnost nad sabo. Ozrla sta se navzgor in zagledala zaprepadenega odraslega šimpanza, ki je strmel vanju.

Kadar prostoživeči šimpanzi naletijo na človeka, se navadno na smrt prestrašeni poženejo v beg. To je razumljivo glede na odnos med vrstama, v katerem tako rekoč ni dvoma, kdo je plenilec in kdo plen. Prav zaradi plašnosti prostoživečih šimpanzov do ljudi je preučevanje teh živali tako težavno. Preden jih je mogoče sploh začeti preučevati, se morajo navaditi, da ne zbežijo vsakič, ko zagledajo človeka, za to pa so potrebna dolga leta skrbnega sledenja živalim po gozdu.

Od šimpanza, ki ni vajen stikov z ljudmi, res ne bi nikoli pričakovali, da bo ob srečanju s človekom poklical vse svoje tovariše. A prav to se je zgodilo. Trenutek zatem se je prikazal še en šimpanz, za njim še tretji in potem četrti. Skozi krošnje so se razlegli razburjeni kriki. Znanstvenika sta bila sicer Morgan in Sanzova, vendar so bili šimpanzi tisti, ki so se vedli, kakor da bi bili pravkar odkrili nekaj izjemnega. Skupina je ves večer sedela na vejah nad taborom in vznemirjeno opazovala, kako so ljudje zakurili ogenj, postavili šotore in pripravili večerjo.