V iskanju drugih Zemelj

Ljudje smo potrebovali tisočletja za spoznavanje domačega planeta in nekaj stoletij, da smo odkrili in raziskali bližnje planete. Danes skoraj vsak teden odkrijejo kakšen nov svet. Doslej je znanih že več kot 400 eksoplanetov, teles, ki krožijo okoli zvezd. Mnogi so tako nenavadni, da je biolog J. B. S. Haldane dejal, da “vesolje ni samo bolj nenavadno, kot mislimo, ampak celo bolj nenavadno, kot si sploh lahko predstavljamo”. Poznamo Ikaru podoben “vroči Saturn”, oddaljen 260 svetlobnih let, ki tako hitro drvi okoli matične zvezde, da leto na njem traja manj kot tri dni. Okoli neke druge, 150 svetlobnih let oddaljene zvezde, kroži “vroči Jupiter”, katerega zgornjo atmosfero je odpihnilo, da se vleče za njim kot orjaški, kometu podoben rep. Odkrili so tri planete, ki v večnem mraku krožijo okoli pulzarja – ostanka nekoč masivne zvezde, ki se je skrčila v hitro vrtečo se nevtronsko zvezdo, veliko kakor mesto. Brezštevilni drugi svetovi pa so ali zelo blizu matičnih zvezd ali pa zelo daleč od njih in popotujejo po večnem mraku.

Med vso to eksotiko astronomi vneto iščejo kaj domačega: planete, ki bi bili podobni Zemlji, ki krožijo okoli matične zvezde ravno na pravi oddaljenosti, da niso ne prevroči in ne prehladni. Iščejo torej svetove, na katerih bi se lahko razvilo življenje, kakršnega poznamo na našem planetu. Doslej jih še niso našli, a najverjetneje samo zato, ker so neopazni. Da bi videli majhen in temen planet, kakršen je naš, v svetlobi njegove zvezde, je tako težko, kakor če bi skušali videti kresnico v svetlobi veličastnega ognjemeta; če bi hoteli zaznati planetov gravitacijski vpliv na zvezdo, je nekako tako, kakor če bi skušali slišati črička sredi tornada. A hitro razvijajoča se tehnologija bo omogočila, da bomo kmalu našli Zemlji podoben planet in raziskali, ali na njem morda obstajajo znaki življenja.