Prerojeni otok

Južna Georgia, 180-kilometrski lok golih, temnih antarktičnih gora in ledenikov, se strmo in zlovešče dviga iz morja. Z ladijske palube je otok videti kot vznemirljiva prikazen, kot Himalaja, ki se je po vesoljnem potopu pravkar pokazala iz vode. Kljub pustosti in surovosti − polovica otoka je vklenjena v sneg in led, sicer pa na njem skoraj ni najti drugega kot golo skalovje in uborno tundrsko rastje − je Južna Georgia skrivnostna in polna nasprotij. Stvari imajo tam nasprotujoče si pomene in jih je težko opisati. Vreme je nadvse spremenljivo; sončno nebo v nekaj trenutkih zagrnejo temni oblaki, iz katerih se usuje sodra, nato pa spet posije sonce. Zdi se, kakor da otoku vladajo nekakšne skrivnostne sile, kakor da je hkrati blagoslovljen in preklet. Za redke kraje na svetu je značilna tolikšna neenovitost in jih lahko opišemo s toliko protislovji.

O prvem protislovju se obiskovalec prepriča, če na otok pripluje iz različnih smeri. Če pride s severa, se mu zdi to neizmerno pust, osamljen in mrzel kraj. Če pa prispe z juga, z Antarktičnega polotoka, se mu zdi otok skoraj tropsko bujen. (Na Antarktiki uspevata samo dve avtohtoni vrsti višjih rastlin, na Južni Georgii pa 26.) Britanskemu raziskovalcu Ernestu Shackletonu – njegovo ladjo Endurance je skoraj pred stoletjem ukleščil in onesposobil antarktični morski led, zato je s posadko 16 mesecev prebil ujet med ledenimi ploščami in se je naposled s petimi možmi v majhnem rešilnem čolnu prebil po viharnem morju do 1300 kilometrov oddaljenih kitolovskih postaj na Južni Georgii – se je ta zasneženi otok zdel kot raj.