Sirija na razpotju

V KNJIGI Boter je odlomek, ko mladi Michael Corleone, ki živi na tujem, spozna, da je ob nenadni nasilni smrti starejšega brata zdaj usoda njemu namenila – bolje rečeno, naprtila – da od postarnega očeta prevzame mafijski imperij, ki ga je bil ta ustvaril. “Reci očetu, naj me spravi domov,” reče svojemu gostitelju, vdan v vlogo, ki mu je določena. “Povej mu, da želim biti njegov sin.” Če je kdaj doživel tak trenutek tudi Bashar al Assad, zdajšnji predsednik Sirije, je bilo to 21. januarja 1994 enkrat po sedmi uri zjutraj, ko je v njegovem najetem stanovanju v Londonu zazvonil telefon. Visokorasli in učeni takrat 28-letni oftalmolog je bil na specializaciji v bolnišnici Western Eye, ki je del britanskega sistema bolnišnic St. Mary’s Hospital. Ko je dvignil slušalko, je izvedel, da je imel starejši brat Basil prometno nesrečo, ko je zjutraj z mercedesom po gosti megli drvel skozi krožišče proti damaščanskemu letališču. Postaven in karizmatičen Basil, ki so ga pripravljali, da bo nasledil očeta kot predsednik, je bil na mestu mrtev. In zdaj so klicali domov njega, Basharja.

Preskočimo naprej na junij 2000 in na smrt njegovega očeta, Hafeza al Assada, ki je pri 69 letih podlegel srčni kapi. Kmalu po pogrebu je Bashar šele drugič v življenju vstopil v očetovo pisarno. Še vedno se živo spominja prvega obiska, ko je bil star sedem let in je vznemirjen prišel pripovedovat očetu o svoji prvi uri francoščine. Spominja se, da je na omarici poleg očetove pisalne mize opazil veliko steklenico kolonjske vode. Osupnilo ga je, ker je bila po 27 letih še vedno tam, praktično nedotaknjena. Ta podrobnost, postana kolonjska, je povedala marsikaj o zaprtosti in mrtvilu pri vodenju Sirije, staromodne diktature, za vladanje kateri se je Bashar, šolan za zdravljenje človeških oči, počutil preslabo podkovanega. 

“Oče se ni nikoli pogovarjal z menoj o politiki,” mi je dejal. “Bil je zelo topel in ljubeč oče, a še celo po moji vrnitvi domov leta 1994 sem o njegovem odločanju izvedel samo iz prebiranja opomb, ki si jih je zapisoval med sestanki, ali iz pogovorov z njegovimi kolegi.” Eden od naukov je bil tudi ta, da vodenje Sirije za razliko od operacije očesa zahteva nekakšno sprijaznjenje z nedoločnostjo. Bashar, strasten fotograf, to primerja s črno-belo fotografijo. “Nikoli ni čisto črno in nikoli čisto belo, ali slabo in dobro,” je rekel. “So samo odtenki sive.”