Prebrisane orhideje

Ljudje vse prepogosto podcenjujemo rastline. Za nepokretnega človeka, ki brez tuje pomoči ne bi bil sposoben preživeti, pravimo, da je rastlina, da vegetira. Vendar se rastline, če smo natančni, skozi življenje dejansko prebijajo povsem uspešno in so to počele že milijone let, preden smo se pojavili ljudje. Res je, da se ne morejo prosto premikati, da ne uporabljajo orodja ali ognja in da niso čudežno obdarjene z zavestjo in jezikom. Nam se te sposobnosti zdijo “najnaprednejše”, kar sploh ni presenetljivo, saj pomenijo vrhunec našega dosedanjega evolucijskega razvoja. A ko vas bo naslednjič zamikalo, da bi človeško zavest slavili kot vrhunec evolucije, pomislite, kje se je zamisel za to slavljenje porodila. V človeški zavesti, kajpak. Težko bi torej rekli, da je ta vir informacij povsem nepristranski. Zatorej pokažimo spoštovanje še do kakšnega drugega evolucijskega vrhunca, takšnega, ki bi pritegnil veliko več pozornosti, če se z naravoslovjem ne bi ukvarjali ljudje, temveč rastline.

Medtem namreč, ko smo se mi ukvarjali z razvojem gibalnih sposobnosti, zavesti in jezika, so bile rastline nadvse zaposlene z razvijanjem povsem drugačnih sestavov preživetvenih zvijač, pri tem pa so morale upoštevati ključni dejavnik obstoja rastlinskih vrst – zakoreninjenost. Kako širiš svoje gene, če se ne moreš premakniti z mesta? Zelo dober moraš postati v biokemiji, inženiringu, oblikovanju in barvanju ter v umetnosti manipuliranja z “više razvitimi” bitji, pri čemer ljudje nismo nikakršna izjema. Ob tem imam v mislih eno največjih in najbolj raznolikih družin cvetnic; govorim o 25.000 vrstah orhidej, ki jim je v zadnjih 80 milijonih let uspelo poseliti šest celin in tako rekoč vsak kopenski habitat, ki si ga lahko zamislimo, od puščav zahodne Avstralije do gozdov pod navadno oblačnim nebom Srednje Amerike, od drevesnih krošenj do podzemnih habitatov, od odročnih gorskih vrhov v Sredozemlju do stanovanj, pisarn in restavracij po vsem svetu.