Okna v vesolje

Ko se navdušimo nad ljubiteljsko astronomijo in začnemo opazovati nebo s teleskopom, se nam ponavadi zgodi dvoje. Navdušeni smo nad tem, kar vidimo v okularju – Saturnove zlato rumene prstane, svetle zvezdne kopice, katerih zvezde se bleščijo kot diamanti na črnem žametu, nežno sijoče galaksije, katerih svetloba je starejša od človeštva – in nad spoznanjem, da smo tudi sami del tega gigantskega sistema, ki mu pravimo vesolje. Nato pa si v isti sapi zaželimo imeti še večji teleskop. Galileo, ki je pred 400 leti obrnil teleskop v nočno nebo, je bil prvi, ki je doživel to dvoje. Bil je očaran nad tem, kar je videl. Njegov teleskop je pokazal toliko prej nevidnih zvezd, da je, ko jih je skušal narisati že v enem samem ozvezdju, Orionu, kmalu priznal, da “je obupal nad tako velikim številom zvezd”. Videl je gore na Luni, kar je bilo v nasprotju s tedaj veljavnim pravovernim prepričanjem, da so nebesna telesa iz nezemeljskega “etra”. Redno je opazoval in risal lege štirih svetlih satelitov, ki so se sukali okoli Jupitra kot planeti v pomanjšanem osončju, čeprav so kritiki Kopernikove heliocentrične slike sveta to razglasili za fizikalno nemogoče. Očitno je bilo, da je Zemlja nekaj majhnega v velikem vesolju in ne nasprotno – nekaj velikega v majhnem vesolju.

• Časovni trak – pregled 400-letne zgodovine razvoja teleskopov (besedilo je v angleščini)