Konec izobilja

Nič ni bolj preprostega in naravnega. Sedemo za mizo, sežemo po vilicah in s slastjo zagrizemo v hrano, ne da bi pomislili, da je morda obredla pol sveta, preden je prišla na naš krožnik. V ribarnici lahko kupimo mečarico iz Atlantika, oljčno olje, s katerim si zabelimo solato, je morda grško ali italijansko, pozimi jemo grozdje iz Čila ali hruške iz Argentine, kadarkoli pa si lahko privoščimo avstralsko vino ali sokove iz Južnoafriške republike. Sodobna družba nas je razbremenila setve in žetve pšenice ter peke vsakdanjega kruha, namesto tega ga preprosto kupimo v trgovini. Zmoti nas le, kadar se zvišajo cene, vendar so posledice naše brezbrižnosti veliko daljnosežnejše, kot se zdi na prvi pogled.