Zelene strehe

Če bi hiše tako iznenada vzniknile iz tal kot gobe, bi imele na strehah plast zemlje
in rastlinja. A ljudje seveda ne zidamo tako. Mi postrgamo prst, postavimo poslopje, potem pa ga prekrijemo s streho, ki ne prepušča dežja. Človeka zamika reči, da so mestne strehe puščava, ki jo je ustvaril človek, vendar je puščava živ habitat. S strehami pa je v resnici veliko huje. Strehe mest namreč malce spominjajo na pekel – so kraj brez življenja, z bitumnom prevlečene površine, kjer vladajo velike temperaturne razlike in močni vetrovi, voda pa mora od tu kar se da hitro odteči.
Če pa stopite skozi loputo na streho vancouvrske javne knjižnice na Library Squaru – osem nadstropij nad poslovnim središčem mesta – se namesto v asfaltni puščavi znajdete na travniku. Čez streho valovijo šopi trav, pa ne zasajeni v korita ali posode, temveč kar v posebno mešanico prsti na strehi. Že na tleh bi bil ta 1850 kvadratnih metrov velik vrt – ki ga je leta 1995 ustvarila krajinska arhitektka Cornelia H. Oberlander – dovolj nenavaden. Visoko nad Vancouvrom pa te domala zmede. Če se v mestu povzpnemo na streho, se ponavadi želimo razgledati naokrog. Na vrhu knjižnice pa se nikakor ne moremo otresti občutka, da stojimo sredi razgleda – te nenadejane gošče zelenih, modrih in rjavih trav sredi vsega tistega jekla, stekla in betona.