Vstajenje ruske cerkve

Ko se voziš iz Moskve, nova Rusija počasi izginja. Prometni zamaški in onesnažen zrak, razvlečena nakupovalna središča in orjaški reklamni panoji iz nedavnih let nagle gospodarske rasti se umikajo sivim predmestjem in propadajočim tovarnam iz sovjetskega obdobja. Ti pa nato preidejo v visoke borove in brezove gozdove, ki jih prekinjajo travniki in brezčasne vasi lesenih hiš. Tu in tam se na obzorju prikaže živobarven zvonik s kupolo, ki se leskeče v močnem pomladanskem soncu. Spet smo v glubinki, “globoki” Rusiji, ki jo tako zelo ljubijo slovanofili, izgnanci in slikarji. In namenjeni smo prav v njeno osrčje.

Naš cilj je Murom, eno najbolj starodavnih ruskih mest. Razprostrto po sedmih gričih na levem bregu Oke je v srednjem veku ponosno stražilo na vzhodnem obrobju starodavne Rusije, dokler se ni imperij še bolj razširil in pustil za seboj siromašno provincialno mesto, polno samostanov, spominov in mitov. Sovjetski voditelji so hoteli marsikaj od tega zatreti in del zgodbe o današnji Rusiji je tudi prizadevanje, da bi znova vzpostavili stik s preteklostjo. V teh krajih je del te preteklosti tudi moj.

Pred štirimi stoletji je prispela semkaj pobožna ženska kot žena “soproga, ki je bil dobrega rodu in uspešen”. Kljub številnim življenjskim preizkušnjam – mož venomer na vojni, rojstvo 13 otrok, od katerih je osem umrlo, lakota, kuga, tuji vdori in razbojništvo v obdobju, ki ga zgodovina imenuje “čas nadlog” – je Julijana Osorin ostala neomajna v svoji dobrodelnosti in veri. Po smrti leta 1604 jo je Ruska pravoslavna cerkev kanonizirala kot sv. Julijano Lazarevsko, po vasici v okolici Muroma, kjer je živela. Moja mama, rojena kot Juliana Ossorguine, je njena neposredna potomka in soimenjakinja.

V Muromu sem bil že prej, v času, ko se je Rusija pobirala po nekem drugem času nadlog. Bilo je marca 1992. Led na Oki se je talil in povsod je bilo čutiti nov začetek. V 80. letih minulega stoletja sem bil vodja moskovskega dopisništva New York Timesa, leta 1992 pa sem se vrnil poročat o zlomu komunistične oblasti in rojstvu nove Rusije.

Ruska pravoslavna cerkev je takrat vsepovsod vstajala iz pepela sovjetskega obdobja in milijoni Rusov so se hiteli krstit. Večina se je le medlo zavedala verskega pomena zakramenta, željno pa so hlepeli po preteklosti in identiteti, ki so si ju komunisti 75 let prizadevali izbrisati.