Bila je kralj

Z večine njenega telesa je izginilo že vse človeško dostojanstvo. Platno, zamotano okrog vratu, je bilo videti kot kak zgrešen modni dodatek. Njena usta, z zgornjo čeljustjo močno pomaknjeno naprej nad spodnjo, so bila odvratno spačena. (Njena rodbina je slovela po odprtem grizu, tj. previsu zgornjih sekalcev nad spodnjimi.) Očesne jamice so bile polne črnih rozin, nosnice pa prav nespodobno zamašene s čvrstimi zvitki tkanine. Levi uhelj se ji je ob robu lobanje pogreznil v meso in glava je bila skoraj docela brez las.

Sklonil sem se nad odprto razstavno skrinjo v kairskem Egiptovskem muzeju in strmel v tisto, kar je bilo najverjetneje truplo faraonke Hačepsut, nenavadne ženske, ki je vladala Egiptu od 1479 do 1458 pr. n. š. Danes bolj kot po svoji vladavini med zlatim obdobjem egiptovske 18. dinastije slovi po drznosti, da se je dala upodabljati kot moški. Zrak ni bil odišavljen z miro, čutiti je bilo samo oster in kisel vonj, ki se je scmaril v stoletjih, ki jih je prebila v apnenčasti votlini. Težko je bilo tole ležeče bitje povezati z veliko vladarico, ki je živela že davno tega in o kateri so pisali: “Gledati jo je bilo lepše od česarkoli.” Edina sled človeškosti je bil sijaj kosti na prstih njenih rok brez nohtov, kjer se je mumifi cirano meso nekoliko uskočilo in ustvarilo varljiv vtis manikire ter s tem spomnilo ne le na našo prirojeno nečimrnost, temveč tudi na drobne intimnosti, na naš kratki in minljivi stik s svetom. Odkritje Hačepsutine izgubljene mumije je bilo senzacija predlanskega poletja, vendar se je celotna zgodba razkrila počasi, postopoma, kot forenzična drama v slogu Na kraju zločina, ne kot Lov za izgubljenim zakladom. Prav res, iskanje Hačepsut je pokazalo, kako zelo so že računalniška tomografija in termopomnoževalniki DNK izrinili tradicionalno orodje arheologov, kot so lopatice in čopiči.