Sinji kiti

Ladja Pacific Storm je med belimi jahtami v pristanišču v Acapulcu kar precej izstopala: delovno plovilo s črnim trupom, v prejšnjem življenju ribiška ladja z zahodne obale ZDA, je zdaj raziskovalna ladja. V pristanišču so bile tudi večje, razkošnejše ladje – a ta 26-metrska ribiška barkača resnobnega videza z visokim črnim premcem je bila prava zame. Ko sva si s Flipom Nicklinom po ladijski lestvi podajala opremo in jo spravljala v najino kabino, sem občutil skoraj divje zadovoljstvo.

Kadar začnem postajati čemeren in ko začutim, da sem preveč mesecev zapored preždel za računalnikom v umetno osvetljenem prostoru, ugotovim, da je skrajni čas, da se čim prej odpravim na morje. Tako sem navdušeno pograbil priložnost za pisanje članka o križarjenju z ladjo Pacific Storm. Ker naj bi se na morje odpravili tretjega januarja, sem mimogrede naredil še tri novoletne sklepe: skušal bom biti čim prijetnejši ladijski sopotnik; svoje pisanje bom omejil na najbistvenejše; vzdržal se bom vsakršnega namigovanja na Hermana Melvilla. Sem že omenil, da smo se namenili poiskati belega kita?

V populaciji sinjih kitov, ki živi v vzhodnem delu Tihega oceana – ta skupina preživlja poletja večinoma pred obalo Kalifornije in mi smo jo spremljali med selitvijo proti jugu – je tudi bel sinji kit, morda albin. Raziskovalci z ladje Pacific Storm so ga štiri mesece prej v morju blizu Santa Barbare opremili s satelitskim oddajnikom. A ta oddajnik, številka 4172, je nehal oddajati že nekaj tednov po namestitvi, zato je bilo gibanje belega kita zavito v skrivnost. Meteorološki sateliti TIROS N, ki krožijo okrog Zemlje od tečaja do tečaja, so za njim izgubili vsako sled, kljub temu pa smo upali, da ga bomo uzrli v vodah zahodno od Srednje Amerike.