Salinas de Maras

“Salinas de Maras so še iz predinkovskih časov. Sol so najprej želi Španci, potem pa smo Inki prevzeli njihovo območje,” suvereno razlaga Mariano Atapaucar Argandoña. Ker ga pogledam s kančkom nejevere zaradi te zmešnjave zgodovinskih dejstev, mi zatrdi: “Moji predniki so bili Inki, moj stari oče, inkovski veljak, je bil med ustanovitelji Marasa, zato vem, da je bilo tako.”

Utrujena hiša družine Argandoña je sestavni del prašne in tihe ulice mesta Maras. Sedimo v temnem prostoru. Nizke sajaste stene mehko osvetljujejo tleči kosi lesa, ki dogorevajo na kamnitem ognjišču, tullpa. Pod nogami se motovilijo morski prašički, ki bodo ob prvi slovesni priložnosti končali v loncu. Na mizi sedi debela mačka, ki še trene ne ob pogledu na zbegane sostanovalce. Točno ve, kje so njene meje in kdo njeni sovražniki: to so nadležne tolste podgane, ki se celo podnevi ležerno sprehajajo po dvorišču. Le kje vse so ponoči, me neprijetno spreleti. Na pragu hiše, ki je pravzaprav samo ta soba, leži pes. Ozka vrata odpirajo pogled na družinsko živino na dvorišču. Bik mirno žveči svojo hrano na žgočem soncu, osel počiva v senci pod provizorično streho.

Gospa Emelia Argandoña Torres ima ves čas v roki velikanski vrč s chicho, alkoholno fermentirano pijačo, narejeno iz koruznih kalčkov, ki jo pridno nataka v kozarce, za katere se mi zdi, da so ves čas prazni. Pogovor je temu primerno živahen. “Samo malo?” mi vsaj sedmič ponudi. “Malce pozneje,” obljubim, čeprav vem, da bom obljubo gladko snedla. Moj želodec še zdaleč ni tako utrjen, da bi mirno prenesel vso umazanijo, ki bi jo pogoltnila skupaj s pijačo, podobno našemu pivu. Žal sem opazila, da vodo, s katero redčijo chicho, zajemajo iz kalnih korit, v katerih se gotovo vestno kopajo tudi podgane. Trdno se držim svoje ustekleničene vode. Najbrž tudi zato nisem pravi sogovornik pri tej pivski debati in argumente, ki se mi zdijo dovolj prepričljivi, raje zadržim zase. Dobro, si rečem, gospod ima 65 let in, recimo, če smo pri letih zelo širokogrudni, bi lahko domnevali, da bi bil njegov stari oče pred 150 leti v tistem najlepšem življenjskem obdobju, ko bi bil sposoben ustanavljati mesto. Še zmeraj nam zmanjka nekaj stoletij do dokumentirane ustanovitve mesta. Toda zares ni pravega razloga, da bi kvarila razpoloženje s svojo evropsko logiko. Saj nisem za to pri njih na obisku.