Mož, ki ni bil Darwin

Otok Ternate je majhen, eleganten ognjeniški stožec, ki se, zelen zaradi bujnih gozdov, dviga iz morja v severovzhodni Indoneziji, 1000 kilometrov vzhodno od Bornea. Čeprav je Ternate odročen in so nedaleč od njega veliko večji otoki, je bil nekoč pomembno trgovsko središče nizozemskega kolonialnega imperija, od koder so z ladjami proti zahodu pošiljali začimbe in drugo dragoceno tropsko blago.

Danes se tamkajšnje živahno pristanišče, tržnice, polne sadja in rib, mošeje, stare trdnjave, sultanova palača in male betonske hiške kot lučke na vrtiljaku nizajo vzdolž obalne ceste, ki je speljana okrog otoka. Gozdnata pobočja v notranjosti so večinoma neposeljena – v tistih gozdovih z malo sreče še vedno uzrete bleščavo ptico smaragdno zelenih prsi z dvema dolgima belima peresoma, ki ji kot površnik visita z ramen. Ptica je svoje latinsko ime – Semioptera wallacii – dobila po možu, ki jo je prvič predstavil znanstveni javnosti. Ta mož je bil Alfred Russel Wallace, mlad angleški naravoslovec, ki je ob koncu 50. in v začetku 60. let 19. stoletja po dolgem in počez raziskal Malajsko otočje. A na Ternatu ne boste našli nobene velike spominske plošče ali kipa, ki bi opozarjal na Wallaceovo mesto v zgodovini znanosti ali na to, da je s tega otočka 9. marca 1858 odposlal nadvse pomembno pismo, ki ga je nizozemski poštni parnik ponesel proti zahodu.

Pismo je bilo naslovljeno na gospoda Charlesa Darwina. Wallace mu je priložil kratko razpravo “O težnji varietet, da se od osnovne oblike oddaljujejo v neskončnost”. Nastala je po dveh nočeh mrzličnega čečkanja, potem ko je med napadom vročice doživel razodetje, ki pa je bilo v resnici posledica več kot desetletnega razmišljanja in skrbnega raziskovanja. V pismu je opisal evolucijsko teorijo (čeprav ne ravno s tem imenom) po načelih naravnega izbora (tudi tega pojma ni uporabil), presenetljivo podobno nauku, ki ga je razvil tudi Darwin (v tistem času že ugleden naravoslovec, znan po svoji konvencionalnosti), a ga do takrat še ni objavil.