Eksperiment v Butanu

Najprej je slišati visoke in jasne tone obredne trobente. Potem se prikažejo romarji in se napotijo proti zvoku. Sonce se je že skrilo za visoke gore, ki obdajajo Thimphu, prestolnico himalajske kraljevine Butan, in zadnji obred tega dne se bo vsak hip začel.

Na robu množice stojijo kmetje s paževsko pristriženimi lasmi in v ponošenih oblekah. Tri dni so potovali iz svojih oddaljenih vasi, da so prvič obiskali veliko mesto, najbrž edino državno prestolnico na svetu, v kateri ni semaforjev.

Sredi trga se zbere skupina budističnih menihov, ki se držijo za roke, njihovi zobje, rdeči od žvečenja betelovih oreščkov, se ujemajo z bordo barvo njihovih halj. Menihi, kmetje in meščani se prerivajo naprej, da bi ujeli pogled na glavno atrakcijo: v krogu stoji majhen deček v živo oranžni srajci, ki mu sega do kolen.

Ritem pesmi postaja vse hitrejši in deček, sedemletni Kinzang Norbu, se vrže na tla in se začne tako urno vrteti na hrbtu, da se spremeni v žafranasto rumeno liso. Množica, prežeta s prastarim misticizmom Butana, dežele leteče tigrice in Božanskega norca, se morda sprašuje, ali ni Norbu vrteča se reinkarnacija kakega budističnega meniha.

A deček prinaša v mesto še veliko skrivnostnejši svet. Kajti iz zvočnikov in bleščečega Macintoshevega prenosnega računalnika ne bobni kakšno budistično zaklinjanje,marveč uvodni zvoki Shakirine spotakljive glasbene uspešnice “Hips Don’t Lie”.

Mala budistična kraljevina ubira novo pot, da bi ujela sodobni svet, a pri tem ne izgubila svoje duše.