Podobe božanskosti

Zamaknjenje je bilo upodobljeno že velikokrat, a le redko tako kakor na slikariji izpred 1500 let na steni votline v Indiji.

Oko se mora najprej privaditi temi, da jo zagleda. Potem ga ni več mogoče odtrgati od nje. Upodablja moža z golim oprsjem, visokim naglavnim okrasjem in nežnim lotosovim cvetom v roki. Vrhnji del telesa ima usločen, kot bi se pozibaval ob zvokih glasbe, ki je slišna le njemu.

Njegovo obličje je poosebljen mir, oči polpriprte, ustnice stisnjene v blag smehljaj, kakor da je z vsem svojim bitjem zatopljen v najslajše sanje. Ta obraz izžareva spokojnost že vse od petega stoletja, ko so se budistični menihi nastanili v vrsti neverjetnih, z roko izdolbenih votlinskih svetišč, postavljenih prav zanje v Ajanti v osrčju Indije.

Podoba blaženega je bodhisatva Padmapani, budistično božanstvo, ki pooseblja neizmerno sočutje. Kot stražar blizu vhoda v eno izmed svetišč ponuja vstopajočim videnje miru. “Slika je zrcalo,” mi pošepne moj vodič, indijski fotograf in filmar Benoy Behl. “Razkriva nam božanskost v nas samih.”