Serengeti ne sme umreti

Vzhodnoafriško ljudstvo Masajev se stvari že od nekdaj loteva po svoje – tudi let ne šteje tako kot drugi. Po njihovem štetju vsako dvanajstmesečno obdobje vključuje dve leti: leto obilja (olaari) in leto lakote (olameyu).

Olaari je čas, ko je na brezmejni planjavi Serengeti in v Kraterskem višavju v Tanzaniji deževna doba, olameyu pa se začne ob koncu deževja, ko reke in potoki presahnejo in ko velikanska čreda gnujev, ki šteje več kot milijon živali, odbobni za hrano in vodo proti severu.

Takrat se trava v Serengetiju obarva rumenkasto in kar poklja pod nogami, pastirji in vojščaki pa se v enakomernem teku s svojimi čredami odpravijo na dolgotrajne maratone, da bi našli hrano za svojo živino, na katero so zelo navezani. Živina je v tej pastirski družbi še danes merilo bogastva in blaginje.