Morsko ribištvo v Sloveniji
Februarsko jutro po mlaju je zasijalo v soncu. Piranski ribič Zlatko Novogradec je dopoldne v Kopru razdelil dobiček od revnega skupinskega ulova cipljev, ki se ob nizkih temperaturah od decembra do marca strnejo v goste jate.
Navadno prežijo ribiči na jato okusnih, a cenenih rib v ribolovnem rezervatu Piranskega zaliva. Ulov merijo v tonah. Zaslužek krepko poveča hkratni ulov veliko manjših ribjih jat orad, brancinov in ovčic, ki po navadi spremljajo ciplje in imajo na trgu višjo ceno. A letošnja zima ni bila mrzla in ciplji niso bili tako krotki in tesno skupaj kot po navadi.
Zaradi nenavadnega zimskega vremena in negotovosti, s katero se morski ribiči vsakič znova odpravljajo na morje po zaslužek, je Novogradec izplul, čeprav je bila sobota. “Za vsak zaboj rib se splača,” je povedal in krmaril barko iz piranskega mandrača. Novogradec zadnja leta v morje nastavi dvakrat več mrež kot pred desetletjem. Delu, ki ga nalaga daljša mreža, je težko kos.
Pa vendar je vsakič, ko sem drezala vanj, ali je v slovenskem morju dovolj rib, odgovoril pritrdilno: “Za nas jih je dovolj.” Ko smo se bližali kraju, ki ga je izbral za polaganje mrež, so nad morjem plapolala plavajoča znamenja, ki označujejo začetek mreže. Točko, na kateri si je Pirančan obetal ulov morskih listov, je že zasedel neki drug ribič. “Že včeraj je bil ulov na tem kraju dober,” je rekel Novogradec, eden mlajših in aktivnejših ribičev, ubral novo smer in dodal: “Za naše morje je ribičev preveč.”
Vprašanje, ali jih je preveč zato, ker je morda v morju premalo rib, je ostalo v zraku.