Dubaj, mesto iz nič

Iz dubajske puščave se pnejo vročične sanje o prihodnosti.

Nekoč je živel šejk, ki si je želel, da bi njegovo zaspano kraljestvo ob obali Perzijskega zaliva, ožgano od vročega sonca, postalo pomembno. V kraljestvu so živeli lovci na bisere, ribiči in trgovci. Njihove razmajane barke in ribiški čolni so bili zasidrani v ozkem zalivu, ki se je vil skozi mesto.

Mnogi so tu videli le slankasto zalivsko vodo, šejk Rašid bin Said al Maktum po imenu pa si je zamislil, da bo ta kraj spremenil, tako da bo postal okno v svet.
Nekega dne, bilo je leta 1959, si je Rašid v sosednjem, z nafto bogatem Kuvajtu, sposodil veliko milijonov dolarjev. Razširil in očistil je zaliv, da je postal dovolj širok in globok za velike ladje. Zgradil je priveze in skladišča, naredil načrt za ceste, šole in naselja. Šejk Rašid je verjel v uspeh, čeprav so nekateri menili, da se mu je zmešalo.

Včasih se je ob zori s svojim mladim sinom Mohamedom sprehajal na praznem obrežju ter z besedami in gibi rok slikal v zrak svoje sanje. In sanje je uresničil. Bilo je natanko tako, kot  si je zamislil. Ljudje so začeli prihajati.