Na koncu sveta

Na Južne Sandwicheve otoke pripotujete po šestih dneh plovbe od skrajnega konca Južne Amerike proti jugovzhodu prek zemljepisnih širin, ki jim pravijo “besneče petdesete”. Otoke varujejo modre ledene gore, milijoni pingvinov in neizprosno morje.

Otoki so izjemna stvaritev narave. Grobo obliko so jim dali ognjeniški izbruhi, odtlej pa jih obdelujejo led, veter in valovi. Tu najdejo zavetje le ptiči in tjulnji. Kapitan James Cook je odkril otoke leta 1775 med iskanjem južne celine. Ker je naletel na “gosto meglo, snežne viharje, hud mraz in vse drugo, kar lahko ogrozi plovbo,” se je območja hitro naveličal.

Teh enajst otokov, nanizanih v 390 kilometrov dolgem loku, pa je nekaj posebnega prav zaradi vsega, kar je Cooka odvrnilo. Izoliranost. Izpostavljenost divjim silam Južnega oceana. Plavajoči led, ki večino leta oklepa otoke v neizprosen primež. Neznanski hrup ptičev, ki se gnetejo v kolonijah, ter smrad njihovih izbljuvkov in iztrebkov, ki prekrivajo skalovje in led. Hrumeči valovi, ki butajo ob skale plavajoče pingvine in onemogočajo pristajanje ladij. Pod vsem tem pa je ena najhitreje premikajočih se tektonskih plošč. Zaradi nje je mlado vulkansko otočje – staro je le približno tri milijone let – nenavadno in nepredvidljivo.