Pozabljeno starodavno cesarstvo

VNOVIČNO
ODKRIVANJE
STARODAVNEGA
IMPERIJA,
NA KATEREGA JE
ZGODOVINA
POZABILA

Mesto Hatušaš, prestolnica hetitske civilizacije, je moralo biti na vrhuncu res veličastno. Stalo je na strmem pobočju v današnji osrednji Turčiji in je bilo obdano z visokim opečnatim zidom. Mesto, v katerem je živelo kar 7000 ljudi, se je ponašalo z obsežnimi tempeljskimi kompleksi in mogočnim kamnitim okopom, ki ga je bilo videti kilometre daleč. Danes to pobočje varuje številne skrivnosti. O ruševinah palače in templjev, ki so nekoč davno stali tam, ne pričajo niti stebri niti visoki zidovi, temveč zgolj kamniti temelji, prerasli s suho travo. Ohranila so se tudi nekatera od mestnih vrat. Čuvajo jih kipi levov, sfing in boga s sekiro v rokah. A marsičesa ni več. Zidovi iz nežgane opeke so se v stoletjih sesuli sami vase, poplave in snežnica pa so spodjedle prvotno reber, zato so zgradbe, v katerih so nekdanji prebivalci hranili obsežno zbirko glinenih tablic, zdrsele po pobočjih navzdol. Še bolj zabrisani so sledovi, ki bi utegnili pojasniti, kaj se je zgodilo z mogočnim hetitskim ljudstvom – z izgubljenim imperijem, na katerega se raziskovalcem šele zdaj odstira jasnejši pogled.

Hetiti so izginili okoli leta 1180 pr. n. š. – konec je bil tako nenaden, da mu v zgodovini ni para. Malo manj kot 450 let so obvladovali večji del ozemlja sodobne Turčije in njene okolice. Njihovo kraljestvo se je razprostiralo skoraj do obal Črnega morja in od mezopotamskih rek do Sredozemskega morja. V surovi pokrajini Anatolije so zgradili prefinjena mesta, veličastne templje in imenitno palačo. Uredili so obsežen arhiv klinopisnih tablic, na katerih so bili v različnih jezikih starega sveta opisani sveti obredi. Hetitskim kraljem so lepe dobičke prinašale trgovske poti, ki so vodile v kraje daleč od domovine. Njihovi vojaki so nekoč vdrli celo globoko v Mezopotamijo. Spopad z egiptovskim vladarjem Ramzesom Velikim v bitki pri Kadešu pa se je končal s prvo mirovno pogodbo na svetu.

“Sposobni so se bili spopasti z Egipčani. Babilonci in Asirci so jih morali obravnavati kot sebi enake,” je dejal Andreas Schachner z Nemškega arheološkega inštituta, katerega arheologi že skoraj sto let izkopavajo v Hatušašu. A “oboji, Egipčani in Asirci, so ostali v zgodovinskem spominu, Hetiti pa so brez sledu izginili”.

Na tablicah iz okoli leta 1250 pr. n. š. je že mogoče brati o težavah, ki so zaznamovale zadnje stoletje imperija. Prepiri na dvoru in poskusi atentata na vladarje so postajali vse pogostejši in voditelji v Hatušašu so le stežka ohranjali nadzor nad podložniki. Težave so jim očitno povzročale tudi nalezljive bolezni, saj so na nekaterih tablicah zapisane molitve za odvrnitev kuge. Spremembe v jeziku in slogu pisave v zadnjih desetletjih imperija pa so nemara znak družbenih napetosti ali nemirov, kar kaže, da je imela večetnična država vse številnejše težave. Zadnje najdbe kažejo, da so zaton imperija pospešile tudi podnebne spremembe in več naravnih nesreč.

HETITSKA
BESEDILA PRIČAJO,
DA JE TO OBMOČJE
VSAKIH NEKAJ
DESETLETIJ
PRIZADELA SUŠA,
KI JE PREBIVALSTVO
PRIGNALA
NA ROB LAKOTE
IN ŠE DLJE.

Znanstveniki so nanje postali pozorni šele 3000 let pozneje, ko so reliefi v staroegiptovskih templjih in diplomatska korespondenca, odkrita na glinenih tablicah, spodbudili mednarodna prizadevanja, da bi našli kraj, kjer je stala njihova prestolnica. Na kraju, kjer naj bi domnevno bila, je razen monumentalnih temeljev ostalo bore malo, a so izkopavanja na začetku 20. stoletja razkrila obsežno zbirko glinenih klinopisnih tablic, ki so potrdile domnevo, da je prav Hatušaš izgubljena hetitska prestolnica.