ANDREJ ŽIGON – FOTOGRAF V PESNIŠKI PIŽAMI

Kot fotografa in kot človeka so ga
pogosto privlačili trpke zgodbe,
družinske in socialne stiske
ter ljudje z obrobja družbe.

Žigon ni bil zgolj in samo fotograf. Bil je pesnik, ki je svoje prve lirične izpovedne pesmi v Prešernovem slogu napisal še v času obiskovanja Poljanske gimnazije, o njegovih prvih pesniških poskusih pa je prijatelj, kritik in pesnik Peter Kolšek povedal, da so bili “eden najbolj svežih in divjih poganjkov tedanjega intimizma”. V začetku leta 1969 je v glasilu Poljanec prvikrat objavil pesem, dve leti kasneje izdal prvo zbirko pesmi Zeleni oblaki in leta 1986 na pobudo Jaše Zlobca iz založbe Lipa drugo Krt v sedlu. Po gimnaziji je nadaljeval dvoletni študij slavistike in anglistike na ljubljanski Filozofski fakulteti, ga končal in nato nadgradil z učiteljevanjem na Krasu in na Notranjskem.

Tako je Žigon svojčas na literarnem področju od strokovne javnosti ter iz vrst sodobnikov prejel dobro mero zasluženega priznanja, česar pa ne gre trditi za fotografsko plat njegovega ustvarjanja. S celotnim telesom in dušo karizmatičen umetnik, potovalec, boem in dobrotnik je bil spomladi 1978 pri 26 letih nepovratno zaznamovan s prelomnim dogodkom. Hudo se je namreč poškodoval v prometni nesreči, po kateri je v bolnišnici nezavesten preležal več kot teden dni. Izkušnja ga je dodobra predrugačila, svojčas je Kolšek menil, da je prav ta nesreča usodno zarezala v Žigonovo duševno zdravje. S posledicami nesreče so se duševne bolezni, ki jih je bilo že prej slutiti, dvignile na novo raven in tako se je Žigon v časih, ko so bila bolezenska duševna stanja zunaj strokovne zdravstvene sfere nerazumljena in marginalizirana, približal družbenemu robu. Bremen šibkega zdravja in dvojnosti, ki je prišla z njimi, se je dobro zavedal in se pogosto opisal kot “hudič v angelski pižami”. Življenje je bilo težko zanj in z njim.

V knjigi Prost Katarina Sadovski, magistra fotografije in predavateljica na Višji strokovni šoli v Sežani, zapiše: “Žigonove fotografije so brez filtrov in manipulacij. Vse, brez izjeme, imajo v sebi tisto neizrekljivo snov, ki jo želimo fotografi posneti in najboljši celo izvabiti iz sočloveka. Žigon je bil med najboljšimi. Neizrekljivo je izvlekel iz vsakega človeka.”

Bil je
“karizmatičen
umetnik,
potovalec, boem
in dobrotnik”.

Kljub navidezno popolni raztresenosti mu je pri motivu s človekom v osrednji vlogi uspelo fotografirati premišljeno in zadržano, odlikovala pa ga je zmožnost povedati zgodbo z zgolj tremi, morda petimi posnetki. Velika slika, ki jo ponuja Žigonov fotografski arhiv, riše najprej in predvsem zgodbo o avtorju samem. Avtorju, ki mu že od ranega otroštva ni bilo prizaneseno s trpkimi ter s stiskami prepredenimi razmerami in katerega največji boj je bil živeti. Z objektivom je do svojih poslednjih dni iskal tisto, česar je največ manjkalo prav njemu samemu: dom, družino, sočloveka, dobroto, iskrenost, srečo, veselje, toplino, bližino … mir. Morda najbolj od vsega pa razumevanje in sočutje.

Andrej Žigon je bil enkratna in neponovljiva osebnost. Vrtinec osebnih stisk je usmeril v izjemen ustvarjalni tok misli, besed in podob in nam zapustil neprecenljiv dokument nekega obdobja, dokument družbe in načina življenja, ki se ne bosta več ponovila. Zagotovo sodi med najizvirnejše slovenske fotografske ustvarjalce s konca 20. stoletja.