Kanadski severni jeleni

Staroselci so se stoletja preživljali pretežno z lovom in ribolovom, ker pa se je število tamkajšnjih karibujev zmanjšalo, so z uvozom severnih jelenov skušali odpraviti pomanjkanje hrane. S tem se je spremenil tudi odnos Inuvialuitov do zemlje, saj so severne jelene lahko začeli gojiti kot domače živali.

Zdaj, več desetletij pozneje, se je skupina Inuvialuitov odločila za nadaljevanje projekta v skladu z novimi, še nepreizkušenimi smernicami. Čredo, za katero so skrbeli pripadniki ljudstva, čeprav je bila v družinski lasti, je leta 2021 formalno odkupila družba Inuvialuit Regional Corporation (IRC). Pod budnim očesom Douglasa Esagoka in tovarišev se je več kot podvojila in šteje danes skoraj 6000 živali; na tem so utemeljili velikopotezen načrt, katerega namen je oblikovati trajnostno pot do samostojnosti Inuvialuitov, ki živijo na ozemlju prednikov.

“Tradicionalno hrano, ki je imamo na svojem območju na pretek, nam je uspelo dobro izkoristiti, hkrati pa vključiti čredo severnih jelenov, s katero smo razbremenili tukajšnjo čredo karibujev in si tako priskrbeli trajnosten vir beljakovin,” je dejal Wade. Dodal je, da je nakup črede pomembno prispeval k zagotovitvi prehranske varnosti. Drugi korak v tej smeri je bilo odprtje obrata za predelavo tradicionalne hrane v kraju Inuvik, kjer bi bilo mogoče poleg drugih prehranskih virov pripravljati tudi meso severnih jelenov in ga potem razdeljevati družinam v stiski.

Lani spomladi so v obratu, kjer je zdaj polno zaposlenih pet ljudi, prvič uradno predelali meso 176 severnih jelenov iz črede in potem med pripadnike skupnosti razdelili meso za pečenje, mleto meso in rebra ter druge proizvode. Ti obroki so ključni vir tradicionalne hrane na območju. Inuvialuitskim gospodinjstvom, katerih člani morda ne morejo sami na lov, omogoča ohranjanje povezanosti z zemljo, na kateri živijo, in s to pomembno prvino inuvialuitskega življenja.

Za Esagoka, ki igra tako odločilno vlogo pri vzpostavljanju nove oblike prehranske varnosti in pri skrbi za kulturno revitalizacijo, se je ta priložnost spremenila v sprotno učenje med delom. V zgolj sedmih letih so on, Cockney in drugi člani njune skupine postali dediči staroselske tradicije, uvožene z druge strani Arktike, kjer se Samiji že dolgo ukvarjajo s to dejavnostjo. Pravi, da je bilo breme odgovornosti za prenos znanja na mlajše pastirje manjše, ker tamkajšnji staroselski lovci dobro poznajo pokrajino in že obvladajo večino potrebnih spretnosti in znanj. “To delo ni tako težavno, če loviš že od malih nog,” je dejal. “Skušamo se pogovarjati z mlajšimi pripadniki skupnosti in jim stvari čim bolje pojasniti, a se veliko tudi sami sproti učimo. Učimo se z delom in opazovanjem živali.” Tudi severni jeleni jih ogromno naučijo, je povedal. Pogosto ima občutek, da so prav oni tisti, ki jih vodijo.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.