Risova vrnitev
Še nedavno je naši največji mački grozilo izumrtje.
Že drugič. Zaradi čezmernega lova, krčenja gozdov in
izgube plena so bili risi pri nas iztrebljeni na začetku
stoletja. Vizionarskim zamislim, ki so se porodile
lovcem, se imamo zahvaliti, da so se risi leta 1973 vrnili
v slovenske gozdove.
Preseljevanje risov je bilo le del projekta LIFE Lynx. Kot je vedno ključno pri ohranjanju živali in še posebej velikih zveri, smo precej pozornosti posvetili vključevanju lokalnega prebivalstva in sodelovanju z njim. Pri tem so se posebej izkazali lovci, ki so v skladu s svojo dolgo tradicijo ohranjanja risa v slovenskih gozdovih priskočili na pomoč pri izpustu risov in tudi pri monitoringu populacije s samodejnimi kamerami.
Vse rise smo opremili s telemetričnimi ovratnicami, to nam je omogočilo spremljanje njihovega življenja po izpustu v novi domovini. In kaj smo ugotovili? Preselitve risov so se izkazale za več kot uspešne. Večini risov se je po izpustu uspelo vključiti v lokalno populacijo in je imela potomce. Genetske analize so pokazale, da se je s tem genetska pestrost populacije bistveno izboljšala. To je verjetno glavni razlog, da imajo preseljene risinje oziroma njihove potomke kar za tretjino večja legla kot samice iz stare populacije. Pri njih tudi ne opažamo več deformacij in drugih zdravstvenih težav, ki so pestile potomce iz prejšnje naselitve. Najbolj razveseljivo pa je, da nam je uspelo obrniti drastično zmanjševanje, ki ga je populacija doživljala do nedavnega. Populacija risov v dinarskih gozdovih se je do lani povečala za 42 odstotkov.
Obrestovalo se je tudi delo z ljudmi, saj javnomnenjske ankete kažejo, da podpora ohranjanju risov ostaja visoka.
POPULACIJA RISOV V DINARSKIH
GOZDOVIH SE JE DO LANI POVEČALA
ZA 42 ODSTOTKOV.
Tako je vsaj za zdaj ris v naših gozdovih spet varen pred izumrtjem. Dolgoročno pa bo njegova prihodnost odvisna od povezave med evropskimi populacijami. Vrnitev risov v triglavske gore je pomemben korak v tej smeri, zdaj moramo zagotoviti še povezljivost med Julijskimi Alpami in gozdovi Notranjske. Ta je zelo okrnjena predvsem zaradi avtoceste Ljubljana–Koper, kjer že dolgo čakamo na postavitev prvega “zelenega mostu”, namenjenega prehajanju živali. Ko bo odpravljena še ta ovira, bo pikasta mačka lahko spet sama skrbela za prenos genov in upajmo, da odlovi in preseljevanje v prihodnje ne bodo več potrebni.
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
