Obnavljanje prvobitne narave v Evropi

Visoko v romunskih Karpatih se uresničujejo
podjetni načrti za obnovitev starodavnih ekosistemov
in tam se spet množijo volkovi, risi, bizoni in medvedi.
Toda kakšno ceno bodo plačali ljudje, ki živijo v bližini?

Florin Horia Baros je čakal pred s skodlami krito leseno hišo v vasi Sătic v romunskih Karpatih in v očeh se mu je bliskalo. Okoli polnoči ga je vznemiril hrup iz svinjaka. “Medved se je priklatil po ulici, prestopil ograjo, razbil vrata svinjaka in napadel prašiče. Odgnal sem ga s psi,” je povedal. Čez nekaj ur se je rjavi medved vrnil in vdrl v drug svinjak. Na dvorišču sta ležala mrtva prašiča. Tretji, ki je bil še živ, se je omotično opotekal po ogradi, saj mu je medved z zobmi in kremplji raztrgal hrbet. Četrtega ni bilo nikjer. Baros, ki je po izobrazbi veterinar, je razmišljal, da bi končal trpljenje ranjene živali, vendar se je odločil počakati na prihod krajevne komisije. “Rad bi, da vidijo, kaj je naredil ta medved,” je rekel.

Dan po napadu sem spremljala Bogdana Sulico, čigar neomajna samozavest je kazala, da je vajen težavnih pogovorov. Je vodja skupine za hitro posredovanje pri organizaciji Foundation Conservation Carpathia, ki si od leta 2009 prizadeva pridobiti podporo domačinov za varovanje ogroženih gozdov in prosto živečih živali na območju. Fundacija, ki jo financirajo dobrodelneži z vsega sveta in prejema eno največjih okoljskih subvencij Evropske unije, si prizadeva za ustanovitev novega narodnega parka na 200.000 hektarih v gorovju Făgăraş v Karpatih. Okoljevarstveniki mu pravijo evropski Yellowstone. Ker je v Evropi ostalo tako malo divjine, je to priložnost, da celina dobi obsežen narodni park.

Konflikte med ljudmi in prosto živečimi živalmi bo treba po vsej Evropi blažiti čedalje pogosteje, saj bo zaradi krčenja kmetijstva in nadaljnje rasti urbanih območij do leta 2030 predvidoma opuščenih 20 milijonov hektarov večinoma odročnih in obrobnih zemljišč. Volkovi, medvedi in risi, ki so jih nekoč pregnali na rob izumrtja, danes pa so strogo zakonsko zavarovani, se v Evropski uniji ponovno množijo; zdaj je na celini 20.300 sivih volkov – približno dvainpolkrat več kot v veliko večjih ZDA. Samo v Nemčiji je skoraj 185 tropov.

Ta zgodovinska priložnost za naravo je povezana tudi s prelomnim zakonom, sprejetim junija, ki določa, da se bo do konca desetletja obnovilo vsaj 20 odstotkov kopnega in morja Evropske unije. Nepridobitne organizacije, kot sta Rewilding Europe s sedežem na Nizozemskem in Endangered Landscapes & Seascapes Programme v Veliki Britaniji, predvidevajo ponovno naselitev drugih vrst divjih živali, ki jih ni bilo mogoče videti že stoletja, kot so los, vodni bivol, bizon, bober in drugi veliki rastlinojedci. Ko se divje živali ponovno pojavijo, lahko turizem na podeželju spodbudi propadajoče gospodarstvo.

Že ena sama karizmatična vrsta utegne imeti velikanski vpliv. Z obiskovalci, ki potujejo na škotski otok Mull, da bi videli belorepce, otočani zaslužijo vsaj šest milijonov evrov na leto. Obnova narave v takšnem obsegu lahko prinese še druge koristi, kot so preprečevanje poplav in erozije tal, obnavljanje podtalnice, zagotovitev žuželk za opraševanje v poljedelstvu in – ključno – shranjevanje ogljika za omilitev podnebnih sprememb. Vrednost svetovnega prostovoljnega trga z ogljičnimi izpusti je bila leta 2022 več kot dve milijardi evrov, zato postaja glavno gonilo obnavljanja prvobitne narave, prihodki pa bodo v prihodnjih letih verjetno presegli prihodke od ekoturizma.

Karpati so bili eno zadnjih zatočišč evropskih bizonov, potem ko so jih drugje na celini iztrebili. Iz Romunije so izginili pred približno 200 leti. Z vzrejnimi programi v živalskih vrtovih in zasebnih parkih so jih vrnili z roba izumrtja. Zdaj se po območjih, vključenih v projekte obnavljanja prvobitne narave po vsej celini, potika približno 7000 evropskih bizonov.

Velike živali, največja tehta 1000 kilogramov, mulijo šope trave, ki je tako žilava, da je nobena druga živeča vrsta evropskih rastlinojedih živali ne more prebaviti. Pozimi grizljajo lubje dreves in jih včasih uničijo – s tem naključno redčijo rastje in ustvarijo zaplate, do katerih prodre svetloba, da lahko tam uspevajo cvetlice in jagodičevje. Na tem pobočju puščajo tudi druge sledi, saj s kopiti teptajo travo in z rogovi rijejo po njej ter tako ustvarijo vdolbine, v katerih se valjajo, da se znebijo stare dlake in zajedavcev – to pa so obenem mikrohabitati za glive, lišaje, divje cvetlice, mahove, kuščarje in žuželke. Pomagali bodo tudi podnebju.

Nedaleč stran, na južnem koncu Karpatov, je čreda bizonov, ki so jo pripeljali leta 2014, po podatkih Okoljske fakultete Univerze Yale na slabih 50 kvadratnih kilometrih travnikov spodbudila skoraj 10-krat večje zajemanje ogljika, kot je tam potekalo pred njenim prihodom. V nasprotju z medvedi bizone v Romuniji večinoma dobro sprejemajo.

Skozi daljnogled sem opazovala, kako bizoni počasi namenoma usmerjajo tri teleta po gorskem travniku navzgor na pašo. Kot da bi gledala v preteklost, a nenadoma me je prešinilo, da tudi v prihodnost.