Mnenja: Simon Plestenjak

Zahodni mediji v zvezi z Brazilijo veliko pozornosti namenijo Amazoniji, ki jo imenujejo “pljuča planeta”. Kakšen pa je odnos Brazilcev do nje?

Brazilci Amazonijo slabo poznajo, zelo malo jih potuje tja, to je zanje druga dežela. Počitnikovat hodijo na svoje plaže, premožnejši tudi v ZDA, Evropo in drugam. Amazonija ni območje za počitnikovanje, sploh pa ne za množično. Tam ni razvite prometne in turistične infrastrukture, obisk je drag in povezan z napori.

Za Brazilce je Amazonija bolj vodni rezervoar kot “pljuča sveta”. Zanje so pomembne rios voadores, zračne reke – zračni tokovi, ki iznad nje nosijo proti jugu za kmetijstvo pomembno vlago. Marsikje v Braziliji imajo zelo hude težave z vodo. Ko je imel São Paulo, ki ima okoli 12 milijonov prebivalcev, pred leti velike težave s pomanjkanjem vode, so o tem govorili vsi. Zato in tudi zaradi Bolsonarove vladavine v letih 2019–2023 je danes Amazonija na “zemljevidu” precej številnejših Brazilcev. Bolsonaro je napravil okolju ogromno škode, dopustil je na primer izsekavanje zavarovanega amazonskega gozda. Zaradi številnih odzivov, ki jih je s tem spodbudil, se je začelo veliko Brazilcev zavedati pomena Amazonije, varstva gozda in okolja nasploh.

Sami ste obiskali eno od staroselskih ljudstev, ki živijo v Amazoniji, daleč od večinskega prebivalstva. Kakšno doživetje je bilo to?

Amazonski staroselci so me zelo zanimali že od malih nog, to je bilo povezano tudi s stripi Mr. No, ki sem jih takrat prebiral. Dve leti sem iskal način, kako priti v stik z njimi. Rezervati staroselcev so marsikje po Braziliji, ampak zanimali so me tisti, ki živijo daleč od belske civilizacije. Ti lahko bolje ohranjajo svojo kulturo in prvoten način življenja. Tako sem se pridružil skupini bolj pustolovsko naravnanih turistov in en teden preživel pri Javanavajih. Živijo v rezervatu na skrajnem zahodu Brazilije, v zvezni državi Acre.

Potovanje je bilo, kar se udobja tiče, na zelo osnovni ravni, sicer pa drago in dolgo. Trajalo je dva dni, imeli smo tri notranje polete, na koncu pa še osem ur vožnje s čolnom po reki navzgor, kar je edini mogoči dostop do tega ljudstva. Na tej poti sem izkusil, kako izjemen je amazonski gozd. Na približno polovici poti po reki navzgor smo vstopili na območje rezervata, kjer se je takoj začel gozd. Pred mejo rezervata so bili ob reki pašniki, velike monokulturne plantaže, le tu in tam kakšno drevo. Vročina je bila neznosna, saj smo bili v bližini ekvatorja. V gozdu, kjer je veliko tudi nizkega rastja, pa sonce do tal sploh ne prodre. Tla so hladna in ponoči me je, ker nisem bil pripravljen na to, v spalni vreči zeblo, pa čeprav sem oblekel vse, kar sem imel s seboj. Amazonski gozd ni samo pljuča sveta, ampak tudi pomembno vpliva na lokalno podnebje.

Kakšen je sicer položaj staroselcev, kakšen je odnos drugih Brazilcev do njih?

Zelo stigmatizirajoč – nanje ne gledajo kot na Brazilce. In to čeprav je Brazilija velik talilni lonec, mešanica ljudi različnih ras, različnega nacionalnega izvora, mešancev med različnimi rasami. O njih govorijo kot o neki drugi človeški vrsti. Vedno so bili prikazani kot eksoti, ki živijo v gozdu, imajo čudne navade, so leni, neumni in nesposobni, počnejo nesmiselne stvari … Obstaja besedna zveza programa da Indio – ‘indijanski program’ – ki jo uporabljajo v slabšalnem pomenu, na primer za zabavo s skopim ali dolgočasnim programom, za glasbo, ki se jim zdi slaba. V jeziku je zelo zakoreninjena in kaže, kakšen je vedno bil odnos drugih Brazilcev do staroselcev; zdaj se to počasi le spreminja. Ko sem se pogovarjal z njimi, so povedali, da imajo na primer težave, ko skušajo priti do zdravstvenih storitev, da se do njih obnašajo kot do drugo- ali tretjerazrednih državljanov. Imajo ustavno zagotovljene pravice kot vsi drugi, a so zanje v resnici pogosto prikrajšani.

Pred kratkim sem poslušal podkast poeta in filozofa Ailtona Krenaka, prvega staroselca, sprejetega v organizacijo, ki ima v Braziliji podoben položaj kot pri nas Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Povedal je, da je bil povabljen v Evropo, tu pa so mu v nekem muzeju prinesli pokazat škatlo s kostmi pripadnikov njegovega ljudstva. Bil je šokiran, da mu ponosno kažejo kosti njegovega prednika, ki sploh ni bil pokopan s častmi in spoštovanjem. Kot da gre za ostanke kakšne eksotične živali. To kaže, da tudi drugod po svetu odnos do amazonskih staroselcev ni primerno spoštljiv.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost staroselskih ljudstev v Amazoniji?

Ko je Bolsonaro izgubil oblast, je nova vlada kot protiutež njegovemu ravnanju sprejela nekatere ukrepe, s katerimi naj bi se razmere izboljšale. Kritiki sicer pravijo, da niso učinkoviti, da je nezakonite sečnje in nasilja nad staroselci, ki ji nasprotujejo, še vedno veliko, a da se s tem ukvarja tudi brazilska politika, je vendarle velik korak naprej. Glavni mehanizem, ki ga sam vidim in ki po mojem mnenju lahko ohrani ta ljudstva, je vključevanje njihovih pripadnikov v sodobni svet tako, kot so se tega lotili Javanavaji. Torej ne izolacija, ampak integracija ob ohranjanju lastne kulturne identitete. Javanavaji uporabljajo internet, pa tudi sicer je že veliko staroselskih spletnih vplivnežev s številnimi sledilci, ki svetu predstavljajo kulturo in življenje v svoji vasi. Je pa v Braziliji tudi več kot 100 ljudstev, ki nimajo stika s preostalim svetom. Po zakonu imajo možnost, da se odločijo za nadaljnjo izolacijo in jih nihče ne sme siliti v stike. Številna po lastni izbiri nimajo stikov niti s sosednjimi staroselskimi ljudstvi.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.