Dobrodošli v deželi rjavega medveda
Konec avgusta sem se pridružila Bachrachu in šestim gostom na enotedenski plovbi vzdolž obale v narodnem parku Katmai. Lososov je bilo v izobilju, poletje se je začenjalo prevešati v jesen. Ko smo se vrnili v zaliv Hallo Bay, je bila trava že porumenela in medvedi so se povečini že razpršili. Zagledali smo samico s skupino štirih drobnih prvoletnih mladičev, kar je precejšnja redkost. Bolj proti jugu smo opazovali medvede, ki so lovili ribe v majhnih, odročnih zalivih, kjer je bilo videti, kot da so tisoči lososov navešeni na curke zelene vode.
Vsakič, ko je na rečni breg prihlačal nov rjavi medved, so se drugi premaknili in mu odstopili prostor glede na njegovo mesto v hierarhiji, odvisno od velikosti. Tudi mi smo se previdno sukali okrog njih – in drugih skupin obiskovalcev, ki so tja pripotovali s čolni ali vodnimi letali. Ta čas je za medvede ključnega pomena za preživetje zime. Ena najpomembnejših nalog, ki jih imamo odgovorni obiskovalci, je zagotoviti, da jih ne motimo med prehranjevanjem.
Naposled smo odpluli proti zalivu Geographic Harbor (tako ga je leta 1919 v čast društva National Geographic Society poimenoval raziskovalec, ki se je tja odpravil z denarno podporo društva). To je preplet otokov, kjer slapovi padajo z bazaltnih klifov in kjer jelše uspevajo vse do morja. Ko se je vreme razjasnilo, so nas v gumenjakih prepeljali na obalno ravnico, kjer se reka pahljačasto izliva v morje. Življenje tu poteka v ritmu šestmetrskega plimovanja; ko se gladina zviša, se reke začnejo polniti z lososi.
Iz jelševja je stopila temna, čokoladno rjava medvedka z mladičema, sledil ji je dolginast mladostnik, njemu pa velik samec z razmršenim bakreno rjavim kožuhom. Nad nami so se kriče spreletavali galebi. Kmalu so se medvedi pojavili od vsepovsod, rejeni in bleščeči, skakali so v reko, da bi si nalovili s kalorijami najbogatejšo hrano, ki so je deležni v vsem letu. Po rekah narodnega parka Katmai se seli pet vrst lososov, vsaka v drugem času, in medvedi natanko vedo, kdaj je pravi čas. Vedeli smo, da se bo v nekaj urah vsa pokrajina znašla pod vodo. In da se bodo medvedi kmalu umaknili v brloge, da bi predremali zimo. Matere bodo v temi spet povrgle mladiče.
“Kaj ljudje po vašem mnenju pridobijo z opazovanjem medvedov?” sem vprašala Bachracha. V dneh, ki smo jih skupaj prebili na čolnu, sem opazovala njegove goste, katerih razpoloženje se je iz dneva v dan spreminjalo. Njihova začetna negotovost se je umaknila osuplosti, strah je polagoma splahnel, postali so vedoželjni in nazadnje zamišljeni.
“Upam, da jih to doživetje hkrati navdihne in naredi ponižne. Da jih znova poveže z nečim divjim, kar živi v njih,” je dejal Bachrach. “Bogatejši bodo tudi za doživetje, ki jim bo pomagalo bolje razumeti, kako dragocen je v našem življenju stik s prosto živečimi živalmi ali divjino.”