Kečujski zvok

Mladi glasbeniki iz
staroselski skupnosti
hiphop uporabljajo
kot izrazno sredstvo,
s katerim predstavljajo
svoj jezik in kulturo.

V Juliaci, mestu v bližini jezera Titikaka v južnem Peruju, je bilo sončno januarsko popoldne. Na glavnem mestnem trgu se je zbralo na tisoče pripadnikov staroselskih Kečujcev in Ajmarov, da bi se spomnili poboja 18 političnih protestnikov in naključnih opazovalcev, ki so ga pred letom dni zagrešile vladne varnostne sile. Pridružil se jim je tudi moški na črnem konju, oblečen v črn jopič, pokrit s črnim širokokrajnim klobukom in obut v črno-zlate škornje. Z opravo je namenoma spominjal na najznamenitejšo revolucionarno osebnost iz perujske zgodovine Túpaca Amaruja II., staroselskega caciqua ali poglavarja, ki je vodil vstajo proti španskim osvajalcem in postal simbol upora v Andih. Jezdeca s trga vsi poznajo pod imenom Cay Sur – besedi kay (kečujsko) in sur (špansko) pomenita ‘ta jug’. Prav tako kot drugi je prišel izrazit solidarnost z žrtvami, a tam je bil tudi, da bi rapal.

Na konjskem hrbtu je izvedel skladbo “Próceres” (Junaki) in hiphopovski ritem je utripal med množico. Številni glasbenika poznajo z youtuba in se istovetijo z besedili njegovih skladb. “Manan wañuchispachu llaqtayta atipanki,” je kričal v kečujščini. “Z ubijanjem ne boste premagali mojega ljudstva.”

Nekoč bi bila taka javna raba kečujščine v Peruju nepredstavljiva.
Čeprav jo govori približno osem do deset milijonov ljudi v andskih državah in drugod – in se 26 odstotkov perujskega prebivalstva opredeljuje za staroselce – so se številni govorci kečujščine zaradi nenehnega rasizma sramovali svojega jezika in izročila. V perujski osrednji kulturi je opaziti nagnjenost k romantiziranju inkovske civilizacije, obenem pa še živeče potomce Inkov omalovažujejo kot zaostale, zlasti kadar poskušajo ti uveljaviti svoje politične pravice. Od sredine 20. stoletja so se številni kečujski priseljenci v mestih opredeljevali za mestice ali mešance, ne za staroselce. Otrok pogosto niso učili kečujščine.

Tamkajšnja mladina se je začela zanimati za dediščino, delno jo je k temu spodbudila skupina Uchpa (Pepel), ki izvaja bluesovske in rockovske skladbe z besedili v kečujščini in je nastala sredi nasilja na začetku 90. let v Ayacuchu, središču spopadov. Mladi so na družabnih omrežjih in prek stikov z izseljenci že zdaj povezani s svetom in določajo nova merila, kako biti hkrati sodoben in staroselski. Hiphop je zaradi ustnega izročila, skupnostnega duha in kulture upora naravno sredstvo za oživljanje kečujskega jezika in andske kulture.