Mainski zaliv

Fotograf National Geographica
Brian Skerry se že več kot 40 let
potaplja v Mainskem zalivu.
Ko je izvedel, da se voda v tem
morskem raju segreva hitreje
kot večina oceanske vode drugje,
se je odločil dokumentirati
te hitre spremembe in njihove skrb
zbujajoče posledice.

Morje v morju, kakor mu pogosto pravijo, je vodno telo, ki obsega 93.000 kvadratnih kilometrov vodá na vzhodni strani Severne Amerike med rtom Cape Cod v Massachusettsu in otokom Cape Sable v Novi Škotski ter obliva obale ameriških zveznih držav New Hampshire in Maine ter kanadskih provinc New Brunswick in Nova Škotska. Ameriški staroselci, ki so na tem območju živeli več kot 12.000 let, so se naučili preživeti v sozvočju z naravnimi ritmi zaliva in so trajnostno gospodarili z njegovim bogastvom. Evropejci, ki so se tam začeli naseljevati na začetku 17. stoletja, so pripovedovali o neskončnem izobilju in več kot poldrugi meter dolgih trskah. Ameriški jastogi in nepregledne jate rib bi lahko pred izbruhom ameriške revolucije iz prvih vrst spremljali dogajanje na bostonski čajanki.

Zdi se mi, da je bil Mainski zaliv ustvarjen po domišljenem receptu, ki je predpisoval natančno zaporedje sestavin in korakov. V morje se iz vodnatega povodja stekajo številne reke, različni morski tokovi pa prinašajo hranila in jih mešajo med seboj. V zaliv med drugim priteka voda iznad celinske police, ki jo prinašajo Zalivski in Labradorski tok ter priobalni tokovi, katerih smer je nasprotna smeri urnega kazalca. Ker leži Mainski zaliv v zmernem pasu, je zanj značilna tudi sezonska slojevitost, razdeljenost vode na toplejše in hladnejše plasti. Posledica je obilje življenja. Toda stvari se spreminjajo.

V stoletjih so se zaradi krepitve komercialnega ribištva občutno zmanjšale populacije morskih živali v zalivu. Populacija atlantske trske, ki je nekoč veljala za neizčrpno, šteje danes komajda še odstotek rib iz kolonialnih časov. V nekaj stoletjih smo morju odvzeli 99 odstotkov pripadnic te vrste. Raziskovanju teh voda sem posvetil zadnja štiri desetletja. Bil sem priča, kako je ekosistem zaradi propadanja postajal vse šibkejši in ranljivejši, kakor si tega niti v sanjah ne bi bil mogel predstavljati.

Oceanski ekosistemi
so v vse slabšem stanju.
Potekajo obsežne ekološke
spremembe, za katere bi
bili sicer potrebni milijoni
let, a se bodo zgodile v času
mojega življenja.

Če želimo ublažiti podnebne spremembe, moramo zavarovati najmanj 30 odstotkov ključnih habitatov v oceanih, pravijo raziskovalci. Danes jih je zavarovanih komaj kakih osem odstotkov. Witmanu, ki Cashes Ledge preučuje že od 70. let minulega stoletja, se zdi razglasitev tega območja za morski rezervat nujnejša kot kadarkoli. Z zavarovanjem podmorske police Cashes Ledge bi pomagali zagotoviti zdrav ribji stalež v prihodnosti. Tamkajšnja ribja biomasa je 300-krat večja kot v priobalnem morju; živali se očitno ne zadržujejo na enem samem mestu, temveč se razmnožujejo in širijo na sosednja območja.

Na Cashes Ledgeu uspevajo tudi največji gozdovi halog pred vzhodno obalo ZDA. To je pomembno, saj so haloge hkrati osnova prehranske verige in poseben ekosistem. Med potapljanjem sem pogosto občudoval prostranost tega jantarno škrlatnega gozda, ki se je globoko pod morsko gladino pozibaval pod mano. Za Witmana je potapljanje na podmorski
polici Cashes Ledge nekaj podobnega, kot če se več sto kilometrov voziš po ravnini, potem pa nenadoma naletiš na mogočno, z gozdom poraslo goro. Tako kot gozdovi na kopnem so tudi gozdovi halog ponor ogljika. Ocean je največji ponor ogljika na planetu in oceanski fitoplankton nam omogoča vsak drugi vdih.