Kričavi žerjavi

Kričavi žerjavi se vsako jesen odpravijo na izčrpavajoč polet iz subarktičnih borealnih gozdov v Kanadi proti obali Mehiškega zaliva v Teksasu in se šest mesecev pozneje vrnejo. Pokrajina pod njimi je bila nekoč polna mokriščnih habitatov, danes je zaradi različnih človekovih dejavnosti na voljo vse manj ugodnih mest za postanke.

Selitve ptic ostajajo celo po več kot stoletju raziskovalnih prizadevanj ena največjih skrivnosti narave. Kako jim uspeva premagovati velike razdalje, ne da bi skrenile z začrtane poti? So selitvene poti zapisane v genih ali se jih naučijo? Lahko selitev prilagodijo, da bi se izognile sodobnim nevarnostim, kot sta denimo gradnja daljnovodov in vse ekstremnejše vreme?

Tehnološki napredek v satelitski telemetriji in dolgoročno spremljanje sta biologom v pomoč pri reševanju nekaterih ugank, povezanih z žerjavi. Od leta 2009 so 178 žerjavov iz osrednje seleče se jate opremili s fotonapetostnimi sledilnimi napravami, ki zbirajo podatke o njihovi lokaciji. Imela sem redko priložnost leteti z biologom, ki raziskuje žerjave v narodnem parku Wood Buffalo, omogočili pa so mi tudi dostop do najnovejših podatkov o 15J in skupini 17 drugih J-ptic, obročkanih avgusta 2022.

Kričavi žerjavi poosebljajo eno najveličastnejših severnoameriških naravovarstvenih zgodb o uspehu. A so kljub temu najredkejši izmed 15 vrst žerjavov, kolikor jih živi po svetu, in so še vedno ogroženi. Znanstveniki ocenjujejo, da je pred več kot 200 leti v Severni Ameriki živelo približno 10.000 kričavih žerjavov. Toda v 20. stoletju niso bili več kos nenehnemu izgubljanju življenjskega prostora in lovcem, ki so jih pobijali za hrano, rekreacijo in zaradi perja, s katerimi so ob koncu 19. stoletja oskrbovali izdelovalce klobukov. Leta 1941 je v Severni Ameriki živelo le še 16 selečih se kričavih žerjavov.
Vsako leto so se odpravili na približno 4000 kilometrov dolgo pot iz severne Kanade na obalo Mehiškega zaliva v Teksasu.

V zadnjih 70 letih se je njihova populacija počasi spet okrepila. K temu so največ pripomogli prostovoljne okoljevarstvene organizacije, zakonodaja, ohranjanje habitatov, vzreja ptic v ujetništvu in raziskave. Ptic je danes več kot 800; več kakor 530 jih je v osrednji selitveni jati, večina drugih je skoraj enakomerno porazdeljena med eksperimentalne programe vzreje v ujetništvu in ponovne naselitve v Louisiani in Wisconsinu.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.