Puščavsko pokopališče hitre mode

Za samotno puščavo 1500 kilometrov od večjih čilskih mest se na prvi pogled morda zdi nenavadno, da je postala odlagališče odslužene hitre mode. Toda v Čilu je eno največjih južnoameriških prostocarinskih pristanišč – v obalnem mestu Iquique na zahodnem robu Atacame. Iz Evrope, Azije in obeh Amerik tja prispe na milijone ton oblačil na leto. Lani jih je bilo po podatkih čilske carine 46 milijonov ton.

“Zona franca [prostocarinsko območje] je bila prava revolucija” za meščane, pripoveduje Bernardo Guerrero, sociolog pri organizaciji Fundación Crear, ki preučuje zgodovino in kulturo mesta Iquique. “Naenkrat so jim postale dostopne stvari, o katerih so prej lahko le sanjali, na primer lasten avtomobil.” Iquique so zajeli valovi pritekanja in odtekanja oblačil, ki so sledili spreminjanju svetovnih modnih smernic. Guerrero se spominja, kako so v 90. letih prejšnjega stoletja prispele velike količine enako krojenih puhovk in so jih potem nekaj časa nosili skoraj vsi v mestu. To je napovedovalo, kaj se bo zgodilo.

“V bistvu samo recikliramo oblačila z vsega sveta,” pravi Mehmet Yildiz, ki je iz rodne Turčije v Čile prišel pred dvema desetletjema in vodi podjetje za uvoz oblačil Dilara. Oblačila uvaža iz ZDA in Evrope, večinoma iz trgovin z rabljenimi izdelki, kot je Goodwill. Ko oblačila prispejo v Iquique, jih delavci razvrstijo v štiri kakovostne kategorije, od odličnih do slabih. Najboljša Yildiz potem izvaža za nadaljnjo prodajo v Dominikansko republiko, Panamo, Azijo, Afriko – in celo nazaj v ZDA.

Oblačila, ki jih uvozniki odpišejo, končajo pri voznikih tovornjakov, ti pa jih odpeljejo nekaj kilometrov stran na odlagališče na obrobju mesta Alto Hospicio. Tam jih ponovno razvrstijo za preprodajo v tamkajšnjih trgovinicah in na uličnih tržnicah ali na veliki odprti tržnici La Quebradilla. Živahno trgovanje z rabljenimi oblačili se nadaljuje na 800 metrov dolgi ulici s približno 7000 stojnicami.

Oblačila, ki se na tržnici ne prodajo, končajo v puščavi. Med materiali je veliko sintetičnih, in ti niso biorazgradljivi. Kolikor je mogoče, odnesejo ljudje, ki brskajo po smeteh za še uporabnimi kosi. Ženska z imenom Génesis je v hladnem popoldnevu grebla med kupi elegantnih oblačil, uniform za medicinske sestre, spodnjega perila in kroksov, jemala flise in odeje za mrzle noči ter odbirala boljše kose za prodajo na tržnici La Quebradilla, kjer ji bodo morda navrgli nekaj drobiža. “Vse mi bo prišlo prav,” je rekla.

Trgi rabljenega blaga so bili nekoč nemara koristni, a jih je zadušila sama količina zavrženih kosov, saj je teh vse več. Tečejo novi projekti, obsežni in manjši, ki poskušajo reševati težave z odpadnimi oblačili. Usmerjanje pozornosti na smetišče v čilski puščavi pa lahko spodbudi še dodatna prizadevanja.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.