Med dvema svetovoma
AMAZONSKO LJUDSTVO ZA ZAVAROVANJE TRADICIONALNEGA NAČINA
ŽIVLJENJA VSE POGOSTEJE POSEGA PO SODOBNIH NAPRAVAH.
Reka Javari teče globoko v amazonskem gozdu, v večjem delu je mejna rekla med Brazilijo in Perujem. Edini znaki človeškega življenja ob rečnem toku so čolni in privezi, ki jih je tu in tam opaziti na perujski strani. Na brazilskem bregu stojijo znaki, s katerimi država opozarja, da je v porečju reke Javari staroselsko ozemlje oziroma rezervat, v katerem živi več staroselskih ljudstev, ki so brez stika z zunanjim svetom, kot kjerkoli na planetu.
Čeprav je tujcem vstop prepovedan, se marsikdo vseeno ne more upreti čaru tamkajšnjih bogatih nahajališč rudnin, lesa in prosto živečih živali. Znano je, da na območju, poraslem s skoraj neokrnjenim gozdom in velikem približno kot štiri Slovenije, živi kakih 6000 ljudi. Vendar se ta podatek nanaša samo na pripadnike sedmih ljudstev, ki so navezala stik z zunanjim svetom. Na to nemirno mejo sem prišla, da bi videla, kako se godi tamkajšnjim ljudem, medtem ko se domovina njihovih prednikov zaradi nezakonite sečnje, ribolova in izkoriščanja rudnih bogastev vztrajno krči.
Opazili smo, da ljudi skrbijo nasilni vdori v njihov gozd in da iščejo nove in nove načine, kako zavarovati svoje ozemlje in način življenja. “Včasih smo imeli opravka zgolj s peščico vsiljivcev, z nekaj ribiči in sekači, ki so odvažali les z naše zemlje,” je pripovedoval poglavar Mauro. “Zdaj jih je vsak dan več.” Gozd je za Kanamare kot starš, saj jim daje vse, kar potrebujejo. Zdravje njihovega starša – pa tudi njihovo lastno preživetje – ogrožata sečnja in izkoriščanje drugih naravnih virov. A nasprotovati tem dejavnostim utegne biti nevarno. Leta 2022 so ob neki drugi reki na tem območju okrutno umorili brazilskega zagovornika staroselcev Bruna Pereiro in britanskega novinarja Doma Phillipsa, domnevno po naročilu šefa zločinske združbe, ki se ukvarja z ribolovom. “Osebno sem prejel že veliko groženj,” je povedal poglavar Mauro.
A Kanamari vsiljivcem ne dovolijo neovirano opravljati dejavnosti, zaradi katerih so prišli. Moči so združili z brazilsko Agencijo za zadeve staroselcev, imenovano FUNAI, in Zvezo staroselskih skupnosti v porečju reke Javari, imenovano UNIVAJA. Skupaj z njima opravljajo nadzorne obhode in se postavljajo po robu nezakonitim sekačem. Agencija FUNAI jim sicer dobavlja radie in gorivo za motorni čoln, a staroselsko orožje – loki in puščice ter puške majhnega kalibra – ne more biti kos opremi vsiljivcev. Zato se držijo načela, da se ne spuščajo v spopade, temveč samo poročajo o vsem, kar vidijo. “Včasih smo jim les zaplenili, zdaj pa nas je strah, saj je sekačev vse več,” je povedal poglavar Mauro. “Ko greš potem v mesto, si na seznamu za umor.”
João Kanamari, 20-letni nečak poglavarja Maura, obhode dokumentira s pametnim telefonom in podatke objavlja na družabnih omrežjih. V najstniških letih so ga poslali v Atalaio do Norte, da se je naučil portugalščine, in zdaj deluje kot posrednik med svojim ljudstvom in preostalim svetom.
“Radi bi, da nas svet vidi, saj nam le tako lahko pomaga,” je dejal João. “Tukaj, ob teh nevarnih vodah stražimo svoje ozemlje. A tega ne počnemo samo zase, temveč tudi za vas. Amazonski gozd je naša vlada, naš oče in naša mama. Brez njega ne moremo preživeti. Glede na to, kar nam je zdaj že vsem jasno, pa tudi vi ne.”
– Po pripovedovanju zapisala Rachel Hartigan
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
