November 2023

Kako očistiti zrak?

Z ZAGOTOVITVIJO NIČELNIH IZPUSTOV OGLJIKA NE BOMO REŠILI SVETA.
IZ OZRAČJA BOMO MORALI ODSTRANITI VELIKANSKE KOLIČINE OGLJIKA.
ZA DOSEGO TEGA CILJA BO POTREBNO PRIZADEVANJE VSEGA ČLOVEŠTVA,
KI SE BO MERILO Z NAJVEČJIMI DOSEŽKI V NJEGOVI ZGODOVINI.

Z lučjo opremljen brezpilotni letalnik osvetljuje aluminijasti iglu na velikem polju lave pri Reykjavíku. V njem islandsko podjetje Carbfix pretvarja zajeti CO2 v kamen – to velja za zlati standard odstranjevanja in skladiščenja CO2, saj gre za tako rekoč trajno skladiščenje.

V ZADNJIH
DVEH STOLETJIH
NAM JE Z
NAJRAZLIČNEJŠIMI NAČINI
PRIDOBIVANJA IN RABE
FOSILNIH GORIV
USPELO
V ZEMLJINO OZRAČJE
DODATI
2,4 BILIJONA TON
OGLJIKOVEGA DIOKSIDA.

To je toliko CO2, kot bi ga v tem času vsako leto
izpustilo v ozračje 522 milijard avtomobilov oziroma
65 avtomobilov na danes živečega Zemljana.
Edda Aradóttir se ga je v samotni dolini, podobni
lunarni pokrajini, ki leži 30 kilometrov
od islandske prestolnice Reykjavíka, namenila
spraviti tja, od koder je prišel.
Danes ga v podzemne globine vrača le delček,
še veliko veliko več ga bo vrnila v prihodnjih
letih. S pošiljanjem CO2 globoko pod zemeljsko
površje se loteva odpravljanja posledic enega
od najusodnejših posegov v okolje v zgodovini
človeštva – pridobivanja velikanskih količin podzemnega
ogljika, shranjenega v obliki fosilnih
goriv, pogonskega sredstva sodobne civilizacije,
ki zdaj grozi, da nas bo pogubilo.

Znanstveniki in podjetniki, kot je Aradóttirjeva, se lotevajo smelih – in včasih spornih – projektov odstranjevanja CO2 iz zraka in njegove dolgoročne vezave. V Arizoni mi je profesor inženirstva pokazal “mehansko drevo”; en sam primerek bi lahko bil po njegovem mnenju nekoč sposoben opraviti delo tisoč navadnih dreves pri odstranjevanju in shranjevanju CO2. V Avstraliji mi je vodilna oceanografinja povedala, da je rešitev v morskih algah, če bi le omogočili njihovo rast v velikanskih vodnih vrtovih halog in alg vakame, ki bi lahko nase vezale na milijarde ton CO2. Na strehi univerzitetne stavbe v Zürichu mi je urugvajski izumitelj z žarom v očeh pokazal majhno epruveto goriva, izdelanega le iz sončne svetlobe in zraka. Verjetno je bil to najzanimivejši način za odstranjevanje ogljika, s katerim sem se seznanil, saj nakazuje, da bomo morda nekoč lahko izkoriščali ogljik v neprekinjenem krogu. Morda. Nekoč.

Na vrtalni ploščadi Transocean Enabler vrtajo injekcijske vrtine več kot dva kilometra globoko v dno Severnega morja in ustvarjajo mrežo podmorskih rezervoarjev, ki lahko absorbirajo 1,5 milijona ton CO2 na leto; to ustreza izpustom približno 320.000 avtomobilov.

Ogljik sam po sebi sploh ni naš sovražnik. Seveda bo še naprej ključnega pomena za življenje – kot osnovna enota organskih molekul. Sestavlja približno 18,5 odstotka človeške telesne mase, več kot katerikoli element, če ne štejemo kisika. Rastline potrebujejo CO2 za fotosintezo, in čeprav nanj komaj kdaj sploh pomislite, po elektronski pošti dobivate kopije sporočil (angl. carbon copy), kar je ostalina iz dni, ko so še delali kopije dokumentov na papirju, tako da so tipke pisalnega stroja hkrati udarjale po papirju, na katerem je nastajal izvirnik, in po podenj podloženem karbonskem papirju.
A v ozračju okrog nas je preprosto preveč ogljika – duha, ki smo ga nekoč tako domiselno spustili iz steklenice, zdaj pa bi ga radi na vsak način stlačili nazaj vanjo. Za to bo potrebna vsa domiselnost, ki jo premoremo.
“Lahko nam uspe,” pravi Klaus Lackner, ki se razglaša za tehnološkega optimista. “Priskrbimo lahko energijo, ki jo svet potrebuje, in počistimo za sabo.”

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.

Google Play
App Store