Zlata doba mumificiranja
MED BALZAMERJI
GLOBOKO V WABETU, podzemni balzamerski delavnici v egiptovski nekropoli Sakara, se začenja 70-dnevni postopek mumificiranja. Obred vodi svečenik, ki si je nadel masko Anubisa, boga pogrebnih obredov s šakaljo glavo. V času 26. dinastije (664–525 pr. n. š.) so si balzamerji – slika je izdelana na podlagi najdb in teorij pokojnega arheologa Ramadana Husseina – prizadevali, da bi bili mrtvi videti čim bolj takšni, kot so bili zaživa. Šele tedaj je lahko svečenik ponovno združil telo z duhom, ki so mu rekli ka, pokojnik pa se je odpravil na zadnje potovanje v onstranstvo.
Izkopavanja v staroegiptovskem grobnem kompleksu razkrivajo, da je bilo mumificiranje nekoč cvetoč posel, balzamirali pa niso samo faraonov.
VRATA V POSMRTNO ŽIVLJENJE
SAKARA, nekropola staroegiptovske prestolnice Memfis, leži na zahodnem bregu Nila; na tisti strani neba, kjer zahaja sonce, se je po verovanju Egipčanov začenjalo posmrtno življenje. Delavnica, odkrita leta 2016, je postregla z novimi dokazi, da je balzamiranje potekalo pod zemljo. Leto pozneje je bil odkrit še grobni jašek, imenovan K24. Oba sta iz časa 26. dinastije, ki je vladala v poznem obdobju starega Egipta. Do takrat so se obredi in
postopki mumificiranja razvijali že več kot dve tisočletji. Mumije iz zgodnjega dinastičnega obdobja, odkrite v Sakari, so najverjetneje posmrtni ostanki članov kraljeve družine. A na življenje med bogovi so lahko že v času Starega kraljestva upali tudi svečeniki in drugi pripadniki elite.
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
