Po sledeh izgubljene odprave
NA TVEGANI PLOVBI
Ekipa National Geographica se je odpravila po sledeh odprave Johna Franklina, ki se je tragično končala. Skušala je najti dokaze, povezane z izginotjem njenih članov v Severozahodnem prehodu, vendar Arktika svojih skrivnosti ne razkriva prav rada.
JACOB KEANIK JE Z DALJNOGLEDOM pregledoval led, nakopičen okrog jadrnice. Oprezal je za severnim medvedom, ki nas je za sledoval že 24 ur, a videl je le valovito preprogo modrozelenega morskega ledu, razprostirajočo se vse do obzorja. “Zima prihaja,” je zamrmral. Nikoli ni gledal serije Igra prestolov in ni vedel, da se ta besedna zveza nanaša na trume lede nih zombijev, toda ledena nevarnost, ki nam je grozila, ni bila nič manj zlovešča. V odroč nem Pasleyjevem zalivu globoko na kanadski Arktiki je prihod zime pomenil neizprosno kopičenje ledu, ki bi zlahka zdrobil jadrnico. Če ne bi kmalu našli poti v nezaledenelo morje, bi nas ukleščil in nam uničil ladjo – morda bi bil usoden tudi za nas. Bilo je konec avgusta in v zaliv smo se zatekli, da bi prevedrili silovit vihar. Veter je divjal že več kot teden dni in od polarnega ledenega pokrova gnal dva metra debele kose morskega ledu. Nekateri so bili veliki kot vrtne mize, drugi kot rečne tovorne ladje. Sem ter tja so proti nebu štr lele manjše ledene gore, spominjajoče na vrhove miniaturnih plavajočih Alp. Kosi tega plavajočega mozaika, ki jih je nosilo okrog ladje, so se hrešče drgnili med seboj in se počasi talili, pri čemer se je s sikajočim cvrčanjem iz zračnih mehurčkov v ledu sproščal zrak
Na sliki iz 19. stoletja je upodobljena domnevna usoda ene od dveh Franklinovih ladij. Leta 1859 so na Otoku kralja Viljema v Kanadi našli dva zapisa, ki omenjata smrt kapitana Johna Franklina (zgoraj levo) in namero posadke, da se bo peš prebila do približno 1000 kilometrov oddaljene trgovske postojanke.
Vsaka od teh plavajočih gmot ledu bi lahko kot torpedo predrla ladijski trup iz steklenih vlaken. Zato smo se noč in dan izmenjevali na straži in z dolgimi lesenimi koli, ki jim Inuiti pravijo tuki, nenehno odrivali led od ladje. Dan se je raztegnil
v dva, ta sta se razvlekla v tri in ledeni oklep okrog nas je bil vse tesnejši, bili smo kakor v primežu. Deveti dan, ko sva se s Keanikom zbudila in ugotovila, da je voda med ploščami zmrznila, je bilo videti neizogibno, da bomo tu obtičali čez zimo. V želodcu me je stisnilo in spraševal sem se, ali se je tako počutil tudi Franklin.
Ironičnost položaja, v katerem smo se znašli, bi bila skorajda smešna, če ne bi bil tako resen. Posadka, sestavljena iz petih članov, je z mojo jadrnico Polar Sun zapustila Maine več kot dva meseca pred tem, da bi plula po sledeh slovitega
raziskovalca sira Johna Franklina. Ta je leta 1845 odplul iz Anglije, njegov namen pa je bil najti izmikajoči se Severozahodni prehod, plovno pot skozi zaledeneli svet severno od Severne Amerike, ki bi omogočila odprtje nove trgovske poti in zagotovila večjo dostopnost obilja Daljnega vzhoda. Toda obe Franklinovi ladji, Erebus in Terror, sta izginili skupaj s posadkama, ki sta šteli 128 mož. Takrat nihče ni vedel, da je ladji vklenil led in da je bil Franklin z možmi ujet v neskončnih širjavah arktičnega prostranstva. Nihče ni preživel, da bi povedal, kaj se je zgodilo, in o njihovem boju za obstanek niso našli nobenega podrobnejšega opisa. Ta vrzel v zgodovinskih zapisih, ki je znana kot “Franklinova skrivnost”, je razlog za več kot 170 let ugibanj. Zaradi nje si že nekaj rodov zavzetih “franklinitov” prizadeva sestaviti zgodbo o poskusu več kot sto britanskih pomorščakov, da bi se peš prebili iz divjine, ki velja za eno najnegostoljubnejših območij na Zemlji.
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
