Vrnitev v jamo s kostmi
DESETLETJE PO ODKRITJU NOVE VRSTE
ZGODNJEGA HOMININA SE JE LEE BERGER
SPUSTIL GLOBOKO V NEVARNI JAMSKI
SISTEM, DA BI IZVEDEL VEČ
O STARODAVNEM ČLOVEKOVEM SORODNIKU.
“Mislim, da bi morali izkopavanje prekiniti,” sem dejal.
Pomignil sem proti temni sliki na računalniškem zaslonu in pogledal Keneiloe Molopyane, arheologinjo in forenzično znanstvenico, ki smo ji člani skupine pravili Bones. Prek kamere sva v živo spremljala sodelavki, arheologinji Marino Elliott in Becco Peixotto, ki sta kopali več kakor 35 metrov pod nama. Bones se je nagnila proti zaslonu in se zazrla v sliko dvorane, v kateri sta delali izkopavalki in po kateri so švigali svetlobni snopi iz njunih naglavnih svetilk. “Zakaj bi ga prekinili?” je vprašala.
Bil je november 2018 in sedela sva v baznem taboru naše skupine v jamskem sistemu Vzhajajoča zvezda (Rising Star) v Južnoafriški republiki, ki ga sestavljajo skoraj štirje kilometri prepredenih rovov, ponekod segajočih več kakor 40 metrov globoko pod zemljo. Tu in tam se razširijo v dvorano, v kateri lahko sediš ali celo stojiš. Toda tudi kadar se prostor odpre, je večinoma razmeroma majhen. Marina in Becca, naši najizkušenejši izkopavalki, sta bili na delu v eni takšnih dvoran, ki smo jo poimenovali Dinaledi. Sedimenti v teh jamah so sestavljeni iz prahu in odkruškov, ki so počasi odpadali od sten in prekrivali tla v skoraj nevidnih plasteh. Toda sediment, ki sta ga odkopavali Marina in Becca, ni bil tako enoten. Zdelo se je, kakor da se ni nabiral enakomerno. “Videti je, kot bi bila v dnu jame luknja,” sem rekel Bones. “Tole po mojem ni naravna kotanja. Rekel bi, da je zelo podobno grobišču,” sem sklenil. Bones je od začudenja izbuljila oči: “Res je.” Ponovno se je zazrla v sliko na zaslonu. “Mislim, da razmišljaš pravilno,” je dodala. “Nehati moramo.”
Takrat še nisem vedel, da bo ta odločitev privedla do znanstvenega odkritja – pa tudi do nekaterih najstrašljivejših in najčudovitejših trenutkov v mojem življenju. V dvorani Dinaledi v jamskem sistemu Vzhajajoča zvezda smo se že v preteklosti, leta 2013 in 2014, resnično izkazali pri delu. Na površini, ne večji od kvadratnega metra, smo s skupino v manj kakor dveh mesecih izkopali več kot 1200 fosilov, v glavnem kosti in zob. V kar nekaj znanstvenih člankih smo opisali, da so bili ti fosili za paleoantropologe nekaj povsem novega. Ti ostanki so razkrili dotlej še neznano vrsto primitivnega človekovega sorodnika, ki smo ga poimenovali Homo naledi. Homo, ker pripada istemu rodu kot ljudje, naledi pa v sesotščini – jeziku, razširjenem na območju tega južnoafriškega jamskega sistema približno 50 kilometrov severozahodno od Johannesburga – pomeni ‘zvezda’. Dvorano smo poimenovali Dinaledi, kar bi lahko prevedli Dvorana zvezd.
JASON TREAT, NG. ILUSTRACIJA: MATTHEW TWOMBLY
VIRI: LEE BERGER, UNIVERZA WITWATERSRAND V JOHANNESBURGU; JOHN HAWKS, WISCONSINSKA UNIVERZA V MADISONU
Leta 2013 in 2014 je bila najpomembnejša izkopanina lobanja osebka vrste H. naledi, ki je ležala v zapletenem skupku kosti in njihovih drobcev: kosti nog, nadlakti in podlakti, delov rok in stopal. Ta klobčič smo poimenovali Škatla za sestavljanko. Izkopavanje je spominjalo na igranje mikada za velike vložke; vsak del smo morali pazljivo izvleči, ne da bi dregnili v druge. Celotna Škatla za sestavljanko je v širino merila približno meter in je bila polna fosilnih ostankov.
Novembra 2018 smo se vrnili v Dinaledi in na ta kraj, da bi preverili, ali se plast kosti nadaljuje. Izkopali smo še dva kvadrata: enega južno in enega severno od Škatle za sestavljanko. V severnem kvadratu smo odkrili veliko delcev, ki so se zdeli kakor ostanki enega osebka. Ko smo kopali naprej, v tistem delu najprej ni bilo ničesar, nato pa smo znova naleteli na koncentracijo kosti, med katerimi so bile pomešane in ohranjene tudi čeljustna kost in kosti okončin. Ko sta Marina in Becca žlico za žlico odstranjevali sediment, z Bones pa sva si nahajališče ogledovala v neposrednem prenosu, sta odkrili koncentracijo kosti v obsegu srednje velikega kovčka. Čudil sem se, da je bilo v sedimentu okrog te najdbe le nekaj drobcev kosti – ali pa jih sploh ni bilo. Ni se mi zdelo logično. Če je kosti odnašalo v jamo, zakaj so fosili v skupkih? Zakaj so vmes prazni prostori?
Jamski sistem Vzhajajoča zvezda smo že leta raziskovali vedoč, da ga je naseljeval H. naledi, in z razlogom domnevali, da je Dinaledi uporabljal kot odlagališče posmrtnih ostankov. Toda “namerno odlaganje trupel” – na začetku raziskovanja smo previdno uporabljali to besedno zvezo – je nekaj povsem drugega od “pokopavanja”. V člankih o vrsti H. naledi, ki smo jih objavili leta 2015, smo se nagibali k možnosti, da so bili posmrtni ostanki v dvorano Dinaledi bodisi prineseni ali pa morda spuščeni skozi rov, podoben dimniku, ki smo ga poimenovali Jašek. Pokop pa je nekaj bolj načrtnega: truplo se namenoma položi v zemljo in nato zakoplje.
Arheologi so našli presenetljivo malo dokazov o pokopavanju pri najzgodnejših pripadnikih naše vrste. Najstarejše očitne dokaze so odkrili v Izraelu in naj bi bili iz časa od 120.000 do 90.000 let v preteklosti. Tudi neandertalci so poznali pokopavanje umrlih, toda najboljši dokazi o takšnem vedenju izhajajo iz precej poznega obdobja njihovega obstoja, iz časa pred manj kot 100.000 leti. Kolikor lahko najbolje ocenimo, sega obdobje vrste H. naledi dlje nazaj, od 335.000 do 241.000 let v preteklost.
H. naledi je bil resda Homo, a njegovi možgani so bili veliki za tretjino človekovih in še zdaleč ni bil človek. Pri homininih z velikimi možgani, kakršni so bili neandertalci, znanstveniki še dopuščajo možnost, da so bili sposobni kompleksnega vedenja, da pa bi kaj takega pripisali vrsti H. naledi, bi težko pogoltnili. Misel, da bi v jamskem sistemu Vzhajajoča zvezda lahko bilo grobišče, je bila torej radikalna. Pokop je preveč človeško dejanje: vključuje načrtovanje, sodelovanje celotne družbene skupine, spoznanje o dokončnosti smrti.
Na začetku leta 2022 je bila verjetnost, da smo odkrili grobišče vrste H. naledi, že večja. Imeli smo fosile te vrste z različnih najdišč v jamskem sistemu Vzhajajoča zvezda, kot so Škatla za sestavljanko, sama dvorana Dinaledi in še ena dvorana več kot sto metrov od nje. Skeniranje enega od kamnitih blokov, prinesenih iz jamskega sistema, je razkrilo ostanke otroka, skoraj zagotovo vrste H. naledi, zvitega v klobčič, ki je zavzemal prostor, manjši od koša za perilo, ob njem pa še ostanke dveh ali treh drugih trupel, odloženih v isto luknjo ali zelo blizu. Tik ob roki najbolje ohranjenega skeleta je ležal srpasti predmet, ki je imel večjo gostoto kot kosti – morda kamnito orodje.
Zdaj je bil čas, da ponudimo odgovore na pomembna vprašanja in postavimo radikalno, sporno teorijo: človekov sorodnik z možgani, komaj kaj večjimi od šimpanzovih, je umrle pokopaval. S skupino smo se morali nadvse potruditi, da smo vse razpoložljive podatke svetu zares predstavili pošteno in razumljivo. V celotnem času prelomnih odkritij v jamskem sistemu Vzhajajoča zvezda se je skozi Jašek, 12-metrski navpični prehod v Dinaledi, zrinilo manj kot 50 mojih sodelavcev. V najožjem delu je širok komaj 19 centimetrov. Sam sem v teh letih tisočem razlagal, kako nevaren je ta kraj. Toda kako je tam, sem si lahko samo predstavljal, čeprav sem raziskavo vodil že skoraj desetletje. Prek vodnikov, ki smo jih napeljali skozi jamski sistem, sem na računalniškem zaslonu opazoval druge, si zapisoval podrobnosti, pregledoval zemljevide in občudoval fosile.
Ko je dvorana Dinaledi razkrila svoje za zdaj največje presenečenje, pa se nisem mogel več zadovoljiti z gledanjem od daleč. Moral sem se spustiti vanjo in se ji posvetiti od blizu; in če bi bilo pri tem treba tvegati glavo, tudi prav. Preden sem lahko razmišljal o spustu skozi Jašek, pa sem moral poskrbeti, da bi se sploh lahko spravil vanj. Odkrito povedano, moral sem shujšati. Bližal se je moj 57. rojstni dan. Ni mi ostalo prav veliko let za ta poskus. Izdelal sem si prehranski in vadbeni načrt ter bil deležen neomajne spodbude najbližjih, vendar niti njim niti komu drugemu nisem povedal, kaj načrtujem. V nekaj mesecih sem se znebil 25 kilogramov in se spravil v formo, v kakršni nisem bil že desetletja.
Tistega julijskega dne, ki sem ga določil za poskus, sem bil ob petih zjutraj že na nogah in si oblačil modri kombinezon. Pol ure sem preverjal baterije za čeladno svetilko in pregledoval opremo, pripravljeno v nahrbtniku. Potem sem sedel na posteljo, si zavezal britanske vojaške čevlje, segajoče do goleni, se zastrmel v stene prenočišča in se posvetil prijetnim mislim. Pomislil sem na ženo Jackie, ki se je najbrž prav takrat prebujala, ker jo je čakala služba. Pomislil sem na Megan in Matthewa, najina otroka. Oba sta se že spustila skozi Jašek; oba sta vedela, kako težavna in nevarna utegne biti ta pustolovščina. Še vedno nisem nobenemu od njih povedal, kaj nameravam. Že tako sem dovolj dvomil o svoji zmožnosti za spust. Globoko v sebi sem vedel, da bi me kateri od mojih najbližjih najbrž zlahka zelo hitro odvrnil od načrta.
Preden narediš kaj nevarnega, vedno pride trenutek dvoma, in ko so moja stopala drsela v ozko globočino Jaška, me je dvom kar preplavljal. Nad obrazom mi je visela masivna skala, kombinezon se mi je zatikal ob ostre skalne robove in stegna sem komaj potisnil v odprtino. Čeladna svetilka je okrog mene metala srhljive sence. Ko sem imel spodnji del telesa v Jašku, sem globoko vdihnil in si v mislih naslikal ožino, v katero se spuščam. Uprl sem se v prastaro sivo skalo. Hudiča, tesno je, sem pomislil. Obvisel sem nad odprtino, napol zataknjen vanjo. Šele na začetku sem bil.
Dvignil sem pogled k Maropengu Ramalepi, članu raziskovalne skupine, ki je tokrat prevzel vlogo “jamskega škrata”: mojega vodnika med prvo polovico spusta. Počepnil je k odprtini in se mi široko nasmehnil. “Zmogel boš, profesor!” me je spodbudil. V odgovor sem samo zagodrnjal in spustil v hladen jamski zrak oblaček hlapov. Čez nekaj minut sem se po globokem vdihu s hrbtom naslonil na skalo in začel centimeter za centimetrom lesti v globino.
Ko sem pri vstopu v Jašek obračal stopala, da sem čevlje spravil v odprtino, sem vanjo vstopil pod tako čudnim kotom, da sem moral obraz pritiskati v skalo. Težnost mi je pomagala, dokler se mi prsni koš ni zataknil. Zvijal sem se in rinil naprej, nato mi je temna stena prehoda zastrla pogled. Nisem pričakoval, da bodo stene tako vlažne; na spolzki površini je bilo težko najti oprijem. Po Maropengovem nasvetu sem lezel v nevarno ozko režo v skali za desno nogo. Stopala sem komaj potisnil vanjo. Iz teme pod sabo sem slišal premikanje Dirka van Rooyna, ki je bil ta dan odgovoren za vodenje spusta. “Kako gre?” je zaklical. “Za zdaj dobro!” sem zavpil nazaj. Bil sem pred pomembno nalogo: če sem hotel naprej, sem moral skozi režo potisniti najširši del telesa. Namrščil sem se. Po tej poti bom moral priti tudi nazaj ven. Zamižal sem in se zrinil v luknjo. Konico desne noge sem stegnil proti vrhu velikega stalagmita zraven Dirka. S precejšnjo težavo mi ga je uspelo doseči in se na prstih zavrteti kakor balerina. Plitko sem vdihnil in se prebijal naprej.
To je bila nora odločitev. Zdaj sem vrh stalagmita dosegel z vsem telesom in ga dobesedno objemal; z licem sem se stiskal k mokremu kamnu. Dih se mi je umirjal, počival sem in se razgledoval. Tole sploh ni noben jašek, sem ugotavljal. Tudi risbe iz naših znanstvenih razprav in člankov niso ustrezne. Že vse od odkritja leta 2013 smo Jašek opisovali kot en sam navpičen prehod v obliki dimnika. V resnici pa je zapletena mreža. Predstavljal sem si naledija, kako se plazi skozi te votline. Odrasli in otroci so lahko plezali skozi vse mogoče prehode, drugače kakor mi, razmeroma široki ljudje. Imeli so cel labirint možnosti. Nadaljeval sem navzdol, zato nisem mogel več razmišljati o tem odkritju. Z boki sem se zrinil skozi 19-centimetrsko ožino, ko pa sem vanjo zdrsnil še s prsnim košem, mi je prsnico ukleščila grda skalna izboklina. Čutil sem, kako mi pritiska v kost. “Zaradi te izbokline ne bom mogel naprej!” sem zastokal. Razmišljal sem, kakšne možnosti imam. Nad sabo sem videl Maropenga, ki je sedel na vrhu prehoda. Od njega do mene je bila ob strani napeljana plezalna vrv, namenjena za spuščanje opreme v jame. Tesno, kakor sem le mogel, sem si jo ovil okrog desnega zapestja. “Maropeng!” sem zaklical. “Lahko potegneš vrv, ko ti bom rekel? Poskušam se izviti iz ožine!”
Začutil sem zategovanje vrvi okrog zapestja. “Potegni!” sem zavpil. Vrv se je napela in odrinil sem se z vso močjo, ki sem jo premogel. Zadoščala je ravno toliko, da sem se dvignil za nekaj centimetrov in si osvobodil prsni koš. V rami me je zbadalo. Gledal sem v neprehodno skalovje, misli so mi begale. Devet let sem domneval, da je Jašek posebna pot, pomembna za naše razumevanje vedenja vrste H. naledi. Vendar sem se motil. Nič posebnega ni, če ne štejemo, da se vanj lahko stlači človek. Po nepotrebnem smo si oteževali pot do najdišča. Odločil sem se. “Dirk, lahko odbiješ to izboklino?” sem vprašal. Če se je bal, da bi utegnil poškodovati prehod, tega ni pokazal. Za odstranitev nadležnega kosa skale je bilo potrebnih samo nekaj hitrih udarcev s kladivom za kamen. Tokrat se mi prsnica ni več zagozdila. Od bolečine sem stisnil zobe. Nato pa sem bil rešen. Previdno sem nadaljeval pot v globino in se med zvijanjem počutil kakor zobna pasta v zveriženi tubi. Po več kakor nekaj minutah sem s konico čevlja oplazil vrh lestve. Komaj sem lahko verjel. Lestev je naša skupina oblikovala posebej za dvorano Dinaledi. Kadarkoli je komu uspelo priti tako daleč, se je ekipa iz baznega tabora oglasila s klicem, ki je pomenil, da je izčrpavajoče poti konec: Marina je dosegla lestev. Becca je dosegla lestev. Kene je dosegla lestev. “Berger je dosegel lestev.”
Spustil sem se na tla dvorane Dinaledi in zaprl oči. V njih so se mi nabrale solze. Več kot osem let – vse od odkritja te dvorane – sem bil prepričan, da moja noga nikoli ne bo stopila vanjo. Pot je bila grozna, a mi je že do tega trenutka prinesla kopico novih spoznanj. Bolečina in strah sta bila že poplačana. Zdaj sem moral kar najbolje izkoristiti ure, ki so bile pred mano. Izvlekel sem telefon in izbral ženino številko za videoklic prek jamskega internetnega sistema. Ko se je oglasila, sem se ji nasmehnil; obraz sem imel umazan in poten, v glasu pa nisem mogel skriti navdušenja.
“Ugani, kje sem,” sem začel.
“V jami?” je skušala biti duhovita.
“V dvorani Dinaledi sem,” sem rekel. “Prebil sem se noter!”
Na obrazu se ji je zarisalo presenečenje. “Kako pa boš prišel ven?” je vprašala.
“Če lahko pridem noter, lahko pridem tudi ven,” sem odvrnil.
Resnici na ljubo sem se spraševal, ali to drži – vrnitev je vsaj enako težavna kakor pot navzdol, če ne še bolj.
Vendar nisem imel časa za strah. Čakalo me je raziskovanje.
Besedilo: LEE BERGER
Fotografije: ROBERT CLARK, BRENT STIRTON, osebni arhiv LEEJA BERGERJA