V sodobnem mestnem življenju, prežetem s tehnologijo in stresom, človek potrebuje protiutež. Potrebuje odmik, potrebuje stik z naravo. Ljudje smo se v takem okolju razvili in naravo potrebujemo, saj smo se, hote ali nehote, vede ali nevede, od nje močno oddaljili. Vsaj za urbano prebivalstvo številnih svetovnih mest – v njih živi več kot polovica človeštva in ta delež narašča – to nedvomno drži. Mesta so za življenje v marsikaterem pogledu zelo udobna in prijetna, a pogosto tudi hektična, živce parajoče hrupna okolja, zadušljivo vroča in s slabim zrakom, v katerih se, ko se ti najbolj mudi, naenkrat zatakneš v prometu, ki se ne premakne nikamor več … Vse več ljudi prebiva v velikih, celo večdesetmilijonskih mestnih konglomeratih; v 50. letih minulega stoletja sta bili taki le dve mesti, danes naj bi jih bilo že 34. Prebivalci teh “betonskih džungel” imajo možnosti za neposreden stik z naravo, kakor jo običajno pojmujemo, res malo. Majhnost, ki jo pogosto dojemamo kot nekaj slabega, je v tem primeru prav gotovo prednost.