Renaturacija Cerkniškega jezera

Cerkniško jezero, del istoimenskega kraškega polja, kjer se vsako leto pojavlja presihajoče jezero, je danes drugačno kakor nekoč, a takšno, kot je bilo, ne bo nikoli več. Tako je odločno zatrdil Tine Schein, svetovalec direktorja Notranjskega regijskega parka (NRP), ko sem se sestal z njim. Pa čeprav NRP zadnja leta izvaja renaturacijo jezera – vzpostavitev prejšnjih vodotokov na njem.
Scheina, nekdanjega direktorja parka, sem zato povprašal nekaj stvari v zvezi s preteklostjo. Je jezero tako zelo drugačno, kot je bilo nekoč, in ga je zato treba vrniti v nekdanje stanje?

“Po letu 1780, ko so se začele jožefinske reforme, so kmetje dobili na njem v last parcele, ki so bile dotlej grajske,” je pojasnil. “To je bila najslabša, poplavna zemlja in dali so jim jo zato, da je država lahko pobirala davke. Kmetje so na njej želeli dobiti več sena in tudi boljše seno, več stelje, gojiti pšenico, zato so se kmalu pojavile zamisli o izsuševanju.”
Leta 1835 je inženir Alojzij Schaffenrath predstavil načrt regulacije z izravnavo po jezeru vijugajočih vodotokov. Prvih del, ki so omogočila hitrejše odtekanje vode, se je leta 1844 lotil Gregor Kebe, domačin z Dolenjega Jezera. Šlo je predvsem za čiščenje požiralnikov na dnu, skozi katere voda odteka na bližnje Planinsko polje in tudi neposredno na Ljubljansko barje, ter znižanje vhodnih pragov v Mali in Veliki Karlovici. “Skozi ti jami voda pod zemljo odteka v Rakov Škocjan, od tam pa na Planinsko polje,” razloži Schein. “Ker so jezero in jami iz različnih geoloških obdobij, je dno njunih vhodnih strug okoli tri metre nad jezerskim dnom. Voda je začela z jezera odtekati šele, ko je bilo to približno toliko pod gladino.”
Kebe je načrtoval še odstranitev kamenja, ki deloma zapira vhoda v jami, pred vhodoma naj bi postavili zapornice, ki bi omogočale nadzor pretoka … Njegovi načrti so se uresničili le deloma, še bolj širokopotezni načrti Tržačana Raffaela Vicentija, predstavljeni leta 1875, pa sploh ne. Vicenti je načrtoval izravnavo vodotokov na jezeru, posege v omenjeni jami, gradnjo podzemnega kanala za vode, ki pritekajo z više ležečega Loškega polja, izkop umetnega predora in strug do Planinskega polja … Podobne načrte je imel nekaj let pozneje Viljem Putick, a je izvedba zastala zaradi strahu prebivalcev Ljubljanskega barja, da bi bili s hitrejšim dotokom vode z notranjskih kraških polj še bolj poplavno ogroženi.

Renaturacija je predvsem vzpostavljanje starih,

vijugajočih potočnih strug, ki so bile izravnane

v kanale, da je voda hitreje odtekala.

Zamisli o tem, kako bi Cerkniško jezero podredili človeškim potrebam, pa čeprav slabo premišljenim, niso zamrle niti pozneje. Ko je leta 2002 Občina Cerknica ustanovila Notranjski regijski park, katerega osrednji del je prav Cerkniško jezero, je vendarle zapihal drug veter. Tine Schein, prvi direktor parka, je začel s sodelavci razmišljati o vzpostavitvi nekdanjega stanja vodotokov. Leta 2009 so na dveh manjših pritokih, Tresencu in Goriškem Brežičku, katerih tok je bil pred drugo svetovno vojno speljan v ravne kanale, opravili prve posege. “Vsakemu smo tok podaljšali za približno 600 metrov. Zanimalo nas je, kako si narava opomore po takem posegu, kakšni bodo učinki upočasnitve vode, ki smo jo deloma speljali v stare meandre,” pove Irena Likar iz NRP. “Po treh, štirih letih posledice niso bile več vidne, naselitve invazivnih vrst ali kakšnih drugih neželenih učinkov ni bilo in to nas je opogumilo, da smo nadaljevali.”

Za posege, ki se bodo letos predvidoma zaključili, so pridobili sredstva, večino na razpisih Evropske unije, nekaj iz slovenskega proračuna, manjši del so prispevali Občina Cerknica in še drugi sofinancerji. Projekta, imenovana LIFE Stržen in KRAS.RE.VITA, sta osredotočena na potok Stržen, glavni površinski vodotok, ki napaja jezero. Dela so mogoča le avgusta in septembra, ko se tla osušijo, a tudi tedaj ne vedno dovolj. Doslej so z zasutjem kanalov in obnovitvijo nekdanjih vijugavih strug v zgornjem delu jezera tok Stržena podaljšali za dobre štiri kilometre.

Obnova stanja jezera je še daleč od zaključka.
K njej sodi tudi upravljanje travnikov. “Po drugi svetovni vojni so se ljudje začeli zaposlovati v podjetjih in opuščati kmetovanje, tudi košnjo jezerskih travnikov,” pravi biolog Jošt Stergaršek.
“Zaradi zaraščanja z grmovjem so življenjski prostor začeli izgubljati zlasti organizmi, vezani na vlažne travnike. NRP je postopoma odkupil 400 hektarov zemljišč, s katerimi so nehali gospodariti, in na njih spet vzpostavil košnjo.” V zadnjem desetletju se je zaradi kmetijskih plačil trend obrnil. “Izsuševanje, povezano z učinki globalnega segrevanja, je omogočilo tudi košnjo delov, ki jih zaradi namočenosti terena prej ni bilo mogoče varno strojno kositi. Redna košnja trstišča in druge obrežne združbe rastlin, vezane na mokra tla, praviloma zelo prizadene. Zato skuša zdaj NRP omejiti košnjo, ne da bi pri tem škodil domačim lastnikom zemljišč.” Kljub vsemu so tu še vedno ohranjene velike površine raznolikih rastlinskih združb, zato je Cerkniško jezero skupaj z bližnjima Rakovim Škocjanom in Križno jamo uvrščeno na seznam mednarodno pomembnih mokrišč oziroma ramsarskih območij.